Oskrunjena velika noč z Vendetto, Mortal Factor in Shadow’s Far (2009)
Objavljeno 20.04.2009 v iz domačih logov & muzika & na splošno | Komentarji (0)

Kraj: Izbruhov bazen, Kranj
Datum koncerta: 11. april 2009
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 12€

Torej, medtem, ko so povsod po Sloveniji pekli potice, barvali jajca, kuhali/pekli mrtve pujse, ribali hren, slavili dan, ko so “odrešenika” pred 2000 leti pribili na križ in množično vandrali k “žegnu”, da so jim farji polivali futr, smo metalci vandrali v gorenjsko metropolo, v bivši bazen na pošteno dozo trasha, ker smo že malo pogrešali piskanje v ušesih in poštenega mačka. Na ta praznični dan se je namreč imela zgoditi prava veselica, saj so se v naši krajih ustavile nemške trash legend(ic)e Vendetta, v spremljavi švicarskega žurersko/trasherskega/core dvojca Shadow’s Far in Mortal Factor, za piko na i pa so organizatorji navrgli še domače žagarje Eruption. In lepo je bilo spet iti v Kranj, kjer bo očitno resno zaživel prostor alternativne/underground kulture, ter poskrbel, da bodo slej ko prej po Sloveniji spet z visokimi plameni na vrhovih hribov gorele cerkve. Čakamo…

Torej, celotna zadeva naj bi se začela ob devetih. Ne vem sicer zakaj, čisto dovolj pozno bi bilo, če bi se vse skupaj začelo od osmih. No, seveda se je vse skupaj še malo zavleklo, kar zbranih metalcev seveda ni motilo, ker so lahko na parkirišču mirno pili in si izmenjavali novice.

Nekje ob pol desetih so na oder prišli lokalci Eruption, ki jih tudi publika več kot dobro pozna in kljub temu, da jim je na začetku precej nagajal zvok, to ni motilo žura. Fantje so imeli lani bolj malo koncertov zaradi težav s postavo, sedaj pa se novi basist in kitarist v skupini in na odru več kot očitno počutita zelo domače in kar smo videli, je bil (kot se je kasneje izkazalo) najbolj obiskan nastop večera. Kot že rečeno jim je na začetku malo zagodel tonski škrat, nekje proti koncu koncerta je še ritem kitaristu šla struna, ampak je bila zadeva urejena v roku enega komada, da jim pa en monitor ne dela pa publike itak ni motilo. Ne vem zakaj bi jih? Sej so fantje (kot vedno) pičili pravi trash, izzvali manjši mosh pit, imeli celo vrsto slemajočih fanov in več kot očitno so bili zelo všeč tudi Amande-ju (pevcu Mortal Factor), ki je bil pa itak dežurni žurer večera in med nastopom Eruption daleč najbolj “razgiban” član publike. Njihove godbe sicer ne poznam v nianse, mislim pa da so odigrali dva nova komada, pa zdi se mi, da se je tudi Buco na vokalih malo umiril (manj visokega “dretja”), tako da je pred fanti zagotovo svetla prihodnost in upajmo, da jih bomo letos in tudi v prihodnjih letih še velikokrat videli na odrih, v vsaj tako dobri formi, kot so se predstavili tokrat. Ej, fantje, a bomo kakšno plato dočakali preden bomo dedki?

Po (pre)dolgi pavzi, med katero se je na prizorišču tudi precej shladilo (in ne, mrzlo pivo ne pomaga, da bi se človek ogrel (preverjeno)(je pa res, da se človek bolje počuti po pivu, štirih, …)) je na oder pribrzela prva polovica švicarskega predvozaškega dvojčka: Mortal Factor. Dvorane jim žal ni uspelo napolnit, mislim, da je večina publike prišla pogledat komad ali dva, potem pa odšla ven naprej pit, čeprav so po moje predstavili najboljši nastop večera. Koliko je meni znano fantje še niso posneli albuma, čeprav obstajajo od leta 2003. Imajo izdan en promo, sodelovali so na številnih kompilacijah, imajo obsežno koncertno kilometrino, albuma pa od nikoder. Škoda. No, fantje streljajo ubijalski death/trash/core, meni osebno so dvignili vse dlake na telesu in vse lase (kar jih še premorem), v trenutku sem pozabil, da je v prostoru precej hladno in njihov nastop mi je ob prijetnem pozibavanju v bokih in kolenih (pa malo tudi v vratu) hitro minil. Kot sem že dejal, škoda da jih ni gledalo več ljudi. Čeprav so ga fantje (predvsem pevec) pošteno žurali in bili zadovoljni z odzivom maloštevilne publike (po moje cca. 50-60 ljudi), ki je spremljala njihov nastop. Njihova glasba sicer ne premore veliko izvirnosti, se pa v okviru žanra, ki ga preigravajo in v okviru obvladovanja svojih inštrumentov (na precej visokem nivoju) izjemno dobro znajdejo. Njihova mešanica žaganja/breakdownov/blast beatov(čeprav so ti res bolj redki)/screamov in growlov gre lepo v uho, in marsikateri novodobni “kao” black-metalec bi se lahko pri njih učil agresije. Če se prišteje še pevec, ki s svojimi (takole čez palec) malo manj kot 190 cm in (vsaj 120 kilami) nori, leta, skače po odru (in med publiko), ter v polnem šprintu iz sebe iztisne res živalske growle (marsikateri skandinavski Johann bi se lahko kaj naučil pri njemu…) veste, da ste zamudili resno trash veselico. Na forumih sem sicer zasledil, da ljudem (zakaj na forumih pišejo le tisti, ki si pogledajo komad ali dva, potem grejo pa ven pit?) nisi bili ravno všeč, meni pa so bili definitivno najboljši band večera. In če boste po You Tubeu gledali njihove posnetke (ki jih ni malo) vedite, da jim ti posnetki, glede na videno v Kranju, ne delajo usluge. Zvok je bil super, fantje in publika za žur in 40 minut je minilo kot bi mignil. Pa je bilo treba spet na mraz na pivo, protikadilski zakon pač!

In spet je minila predolga pavza (ta večer se je res kar vlekel) preden so na oder prišli še zadnji predvozači, spet Švicarji Shadow’s Far. Skupaj po zemlji družno gomazijo že od leta 1997, vendar so v tem času uspeli izdati le en EP “Lost In Contemplation” leta 2004 in leta 2007 prvi (in zaenkrat edini) album “Eleven Sins”. Njihova glasba je pravoverni agresivni trash, ki se več kot očitno navezuje na zgodnji, agresivni nemški trash in o katerem se ne da napisati praktično nič novega. Je pa res, da bi bilo najbrž bolje, če bi z Mortal Factor zamenjali vrstni red nastopanja, ampak to je že druga zgodba. No, publika zbrana pod odrom je bila spet malo številna, morda jih je spremljalo kakih 40 ljudi, od tega je bila večina precej statična, razen pevca Mortal Factor, ki je s pivom v roki skakal, norel, vpil, slemal, šprintal gor in dol (bo treba preverit, če je včasih treniral tek) in poskušal izzvati mosh pit (deloma mu je pri dveh komadih uspelo), vendar prave interakcije med publiko in zasedbo ni bilo. Žal. Mislim, da bi si fantje kljub nepoznanosti v naših krajih zaslužili več publike in najbrž tudi boljši odziv, saj je njihova glasba za vsakega pravega agresivno/smrdečega trasherja balzam za ušesca. No, obstaja tudi opcija, da je bil folk prepijan, kar glede na dolge pavze in količino praznih flaš od piva/vina/žganja pred palcom niti ni nemogoče. Tako pa so fantje maloštevilno publiko popeljali skozi večino komadov iz njihovih obeh izdaj in se sami ob tem izdatno zabavali, kar pa je nenazadnje tudi nekaj vredno. Če vas zanima kako zvenijo, pojdite na njihovo spletno stran, kje so lahko “dolpotegnete” njihov EP (in to zastonj), pa boste videli, da ste zamudili pravo trash veselico, če vas tistega večera ni bilo oz. ste med njihovim nastopom kje drugje tankali poceni vino ali pa domač šnops.

In (neverjetno) po še eni predolgi pavzi (a mi lahko kdo razloži, v čemu je finta, da za nastop banda že popolnoma pripravljen oder sameva še dobrih 20 minut??) so nas ob enih (!?) zjutraj s svojim nastopom končno počastili še Vendetta. Zasedba, ki sodi v drugo generacijo nemškega trash metala (in po moje tudi v drugo ligo, čeprav imajo svoje svetle trenutke) nas od leta 2007 spet razveseljuje s svojim igranjem, čeprav album “Hate” sigurno ne dosega njihovih izdaj iz 80-ih let prejšnjega stoletja (“Go And Live… Stay And Die” – 1987 in “Brain Damage” – 1988). Pri nas so se po lanskem nastopu na Metal Maniji v Komnu ustavili že drugič, vendar njihov nastop ni bil nič posebnega. Če najprej obdelamo tehnično plat nastopa je treba priznati, da je bil zvok dober, vendar nekako prazen. Vse skupaj me je spominjalo na zadnji nastop Kretor na MC v Tolminu leta 2007, ko je teoretično tud vse klapalo (publika, zvok, …) vendar je band v sam nastop vložil točno 12% svoje energije. In isti so naredili Vendetta tega večera. Za trasherje so bili ODLOČNO prestatični, kontakt s publiko je bil prisiljen in naučen (mislim, da si tako znan band kljub temu, da jih gleda 50 ljudi ne bi smel privoščiti takega odnosa do svojih fanov), in če promovirajo turnejo kot turnejo, na kateri bodo igrali prva dva albuma skoraj v celoti bi to lahko potem tudi naredili.

To je to, kratko in jedrnato. Bil sem razočaran, ker je delovalo, kot da se fantom ob tako pozni uri ne da igrati (zanimivo bi bilo vedeti, če so sami hoteli nastopit tako pozno…) in domov smo šli z grenkim okusom v ustih in najbž se nam je vse zdelo, da bi bilo bolje, če bi tega večera igrale le prve tri zasedbe, v malo premešanem vrstem redu, da bi nam potem ostalo še dovolj moči, da se ga pošteno napijemo. Hudirja, mislim, da sem šel prvič v življenju iz trash koncerta domov skoraj v ravni črti…

reportaža objavljena tudi na www.rockline.si

fotogalerija na www.rockline.si

  • Share/Bookmark

nič…
Objavljeno 16.04.2009 v na splošno | Komentarji (0)

…zanimivega se nama ne zgodi.

Zato ni nobenih novih zapisov.

Tjaša se uči, namerava diplomirat na začetku julija. Držimo pesti.

Na kakšen koncert greva vsake toliko časa – ena reportaža pade kmalu.

Štalo še zmeri zidamo. Upam, da bo končano do konca meseca – zaenkrat gre vse po planih.

Na par rojstnodnevnih feštah sva bila, ene par jih še pride. Zakaj ma pol familije rojstn dan aprila?

Mogoče nama uspe, da greva za prvega maja za par dni na morje.

Ena poroka je na sporedu v maju.

Jaz pa mal bluzim, mal delam, mal še pr mami v pisarni pomagam.

To je to.

  • Share/Bookmark

V peklu ni zime za Dalkhu, Age of Agony, Sathanas in Nunslaughter (2009)
Objavljeno 31.03.2009 v na splošno | Komentarji (0)

Kraj: Channel Zero, Ljubljana
Datum koncerta: 17. marec 2009
Število obiskovalcev: 70
Cena karte: 15€

Avtor reportaže: Rok Erjavec
Datum reportaže: 29. marec 2009

Medtem, ko se je zima počasi pripravljala, da še zadnjič nad nas pošlje hladen severnjaški zrak in nas opozori, da je pomlad za nežne duše in hipije, so se naši najljubši Smrdljivčki še enkrat več izkazali in iz globin najglobjega death metal undergrounda v naši smrdljivo vasico pripeljali legendarne »nunoklavce« Nunslaughter ter »satanistke« Sathanas, da pa vse skupaj ne bi bilo preveč naporno so zraven (kot se spodobi) godli domači death/blackerji Dalkhu in panonski »death/beer« (pevec je več kot očitno ponosen na svoj pivski trebušček) metalci Age Of Agony.

Dejansko so Sathanas in Nunslaughter tako velika imena na underground sceni (okismoron, morda?), da sem bil kar malo presenečen, ker je bil koncert v Channel Zero ne pa v Gala Hali, vendar se je spet pokazalo, da Dihurčki poznajo naše metalske dušice v nulo, saj je bil prostor lepo zapolnjen, atmosfera pa neverjetno pozitivno/žurersko/prijateljska. Dejansko moram priznati, da me je presenetila predvsem starost publike, saj sem pričakoval, da se bo gibala nekje v mojem povprečju (30+), pa mislim, da sem bil kar med starejšimi, večina obiskovalcev tistega večera je po moje komaj upihnila 20 svečk… ampak so presenetljivo dobro poznali opus vseh nastopajočih in so tudi kulturno žurali, kar pomeni, da se niso pijani valjali po tleh in krulili kot zaklani prašiči, ki jih mesar ravno nabada na kol…

In tako se je malo po napovedani uri vse skupaj začelo. Za začetek so oder(ček) zavzeli domači Dalkhu, ki sicer obstajajo od leta 2003, vendar v sedanji postavi manj kot leto, prav tako pa zaradi stalnih težav z zasedbo (ki pa naj bi jih sedaj rešili) niso veliko koncertirali. Za sabo imajo en demo, sedaj baje snemajo prvi album, sami pa pravijo, da so začeli igrati v znak protesta proti cirkuškemu black metalu in težko bi se z njimi bolj strinjal! Mislim, da samo hipije prenašam slabše kot po-faci-popleskane-black-metal-kreature, ki so po možnosti non-stop pijani, pa kaj potem, itak nimajo možganov, da bi jih uničili z alkoholom,…aaa, OK, se opravičujem za izpad, nazaj h koncertu. Dalkhu so zabavna mešanica black in death metala, imajo par popevk, ki se jih da dostojno preslemati, pozna pa se jim koncertna (ne)kilometrina, saj na odru večinoma statirajo. Vseeno so s svojim nastopom pred oder zvabili lepo število gledalcev in vsakdo, ki se je odpovedal pivu in cigareti pod zvezdnatim nebom je lahko zadovoljen, da je fante videl in malo pomigal na njihovo godbo. Vsekakor obetajoča zaseda in primeren uvod v klavnico, ki nas je še čakala! Bravo, fantje, pojdite jih pogledat, ko bodo igrali kje v bližini.

No, pred zgoraj omenjeno klavnico so se predstavili še Madžari Age Of Agony, ki sicer pičijo korekten old-school death metal, je pa žal njihova glasba originalna ravno toliko, kot njihovo ime. Sicer sem nekje prebral, da so madžarski Grave, ampak to drži ravno toliko, kot to, da so Interceptor slovenski Sepultura… Fantje imajo v svoji zbirki že dva demota, dva albuma ter en split EP z bandom Slughator (?), vendar niti za milimeter ne odstopajo od ustaljenih obrazcev žanra, ne v glasbi, ne v odrskem nastopu, ne v načinu komunikacije z občinstvom. Videli smo pač še enega od neštetih bandov, ki ga pogledaš, greš na pivo in pozabiš.

Za legendarni dvojec Sathanas/Nunslaughter je pa najbolje, da vse skupaj napišem kar v kosu. Torej, za začetek, če vas ni bilo tam, se lahko z glavo butnite v zid. Dva dni skupaj! To je bilo to. To je death metal. Pika. Amen (nek tako usmerjen osebek je pred koncertom namreč ljudi prepričeval, da obisk takih koncertov pomeni enosmerno karto v pekel… ha, ha, saj zato smo pa prišli!). Nobenih Amon Amarth. Kakšni The Black Dahlia Murder? Komu mar Soilwork. Ne da se opisat. Res ne. Oba benda imata itak preobsežno diskografijo, da bi bilo sploh važno, kaj se igra. Karkoli bi igrali, bi folk žural. Da so modeli totalen underground, je bilo jasno že po opremi, ter cenah in ponudbi merchandisea na koncertu. Mislim, kateri band pa še prodaja vinilke? Pa t-shirte po 10€? Mislim, da zgoraj našteti bandi številk pod 30€ sploh ne poznajo! Cel koncert pa se je itak odigral na bobnih od Age Of Agony (vsaj ena dobra stvar od njih), očitno legende nimajo denarja, da bi svojo opremo spravili čez lužo. Žalostno…

V Ch0 je bilo po moji oceni 70 ljudi, od tega jih je 15 slemalo, večina ostalih pa tudi ni bila pri miru. Sathanas, ki jih sicer deklarirajo kot black/death/thrash metal band, so bili ta večer izjemno thrash/death, k čemur je vsekakor pripomogel tudi zvok, folk je poznal komade, band je bil zadovoljen z odzivom, piva je bilo dovolj, dihati se je dalo, pozitivna energija se je stopnjevala iz komada v komad, tako da je bilo pri Nunslaughter že kar težko zdržat do konca (po moje je imelo precej obiskovalcev naslednji dan »musklfiber« v vratu, ter 2 do 3 plava rebra) in človeka, je dejansko prijelo, da bi šel zaklat kakšno nuno, ali pa vsaj zažgat kakšno cerkev. Tako ali tako jih imamo preveč. K res pozitivni atmosferi so veliko pripomogle tudi kratke pavze med bandi (mogoče tudi zaradi tega ni bilo mrtvo pijanega folka?). Bilo je dve uri totalne norišnice. Hja, še en lep spomin, ki ga bom čez mnogo, mnogo let delil s svojimi vnuki…

Ko se je že preko napovedane ure koncert končal, po moje ni bilo obiskovalca, ki ne bi bil zadovljen z videnim in slišanim, v zadnjih dveh urah, ki sta jih zapolnila ta dva benda, tako da smo s piskanjem v ušesih odšli na težko zaslužen burek in se odvlekli domov spat.

fotogalerija na www.rockline.si

reportaža objavljena tudi na www.rockline.si

  • Share/Bookmark

formulaaaaaaaaaa…
Objavljeno 27.03.2009 v na splošno | Komentarji (2)

…se jutr spet začne!!! Jupi-cockta!!!

Ja, vem, zdej folk (vključno s Tjašo) spet z očmi zavija, ampak jaz mam pa rad formule. Ne glede na vso kuhinjo v zakulisju, ne glede na politiko, pa na zniževanje stroškov pa recesijo pa ne vem kaj.

Ja, mater milo, kdo se pa ne bi rad peljal 360 km/h?? No, a je kdo??

Moram pa priznati, da v vsej svoji zgodovini, odkar spremljam formulo (od sredine osemdesetih (po bratovi zaslugi)) še nikoli nisem dočakal začetka sezone tako slabo obveščen kot letos. Ne vem, kaj se je dogajalo na testiranjih, niti ne znam našteti vseh moštev, kaj šele voznikov, ki se bodo letos podili v krogih. Sanja se mi ne, kakšne so spremembe pravil, edino kar vem je, da letos še en bo prvak tisti dirkač, ki bo imel največ zmag. Edino prav, to bi bila pa res bedarija.

Tako, da bom jutri zjutraj ob sedmih prižgal TV, se zakotalil na kavč, pokril skoraj do ušes in na HTV gledal trening. Mislim, da mi ni treba razlagat, zakaj na HTV… no, pa dajmo vseeno, zato, ker je daleč najbolj nesposoben komentatorski dvoje daleč naokoli Ališič/Keržišnik, ki ju je dejansko nemogoče poslušati in sta sposobna s svojim blebetanje dejasnko pokvariti vsako dirko, pa naj bo to F1 ali MotoGP. Pa če pustimo ob strani, da Keržišnik ne pozna razlike med besedama aktualni in bodoči. Namreč, dokler sezone ni konec je aktualni prvak tisti, ki je zmagal v prejšnji sezoni, ne ta, ki bo zmagal v sezoni, ki poteka, ampak nekateri komentatorji tega pač ne vejo…

In za konec še večna tema: za koga se pa navija?
Jaz konkretno za Ferrari.
Od voznikov pa za Kimija. Ker je Finec. Ha, the land of vodka and metal. Zanj navijam odkar je prišel v Formulo leta nekaj in 90 in na prvi dirki s popolnoma nekonkurenčnim Sauberjem zasedel peto mesto.

Za Ferrari pa navijam iz čisto preprostega razloga. Namreč, ko sem kot 10 in malo več letni mulac gledal formule, so bila imena vseh moštev sestavljena vsaj iz dveh besed (kar je dandanes itak praksa pri vseh moštvih), takrat pa je bil Ferrari edina izjema, ker je bil samo Ferrari in ne še Fiat Ferrari. In ne moti me, da Ferrari izigrava pravila o netestiranju in nerazvijanju novosti med sezono..saj najbrž vsi sklepamo, da Fiat tudi med sezono to dela in s tem pomaga Ferrariju?

Tako, da si želim zanimive sezone, čimveč prehitevanj, karambolov in čimmanj Ališičevaga dretja.

No, kateri Finec bo letos prvak?

  • Share/Bookmark

zakaj šefi težijo 2
Objavljeno 25.03.2009 v živce zgublamo... | Komentarji (2)

pa sej ne moreš verjet. zgodba se ponavlja.

14 dni mojega dela bo šlo v nič, ker se je nekdo, ki zna komaj prižgat računalnik zapičil v to, da v neki pogodbi piše, da je za reševanje morebitnih sporov odgovorno sodišče na Ptuju. Ker na Ptuj se pa ne bomo vozili, če bo kaj narobe. Ne, to pa ne. Ker to je pa predaleč. Pa predrago. Predrago??!! A to, da sem pa jaz v bistvu 14 dni vrgel stran, pa ni drago?? Da bi lohk v tem času naredil kaj pametnega pa koristnega je pa nekaterim itak vseeno, važno do izpadejo “pametni”, pa “glavni” pa “pomembni”, čeprav na dolgi rok mečejo denar z lopato skozi okno…. in itak je bilo vsem prisotnim jasno, da najbolj glasni najmanj vejo, o čemu se sploh govori.

Sedaj grem na sestanek, kjer bom poskusil popravit, kar je nekdo drug (dobesedno) zajebal, čeprav bi najraje vse skupaj nekam poslal, pa šel na kavo. Al pa na pivo. A gre kdo zraven?

  • Share/Bookmark

staro se umika novemu…
Objavljeno 19.03.2009 v iz domačih logov & na splošno | Komentarji (1)

to je dejstvo. in pravilo.

in ker to preprosto pravilo velja tudi za zgradbe, je tudi za našo ljubo/štalo/skedenj/lopo za orodje/stroje prišel čas, da se preseli v naš spomin. no, ne cela, ampak samo leseni del, kar je zidano naj pač še malo ostane…

in tako smo se v nedeljo zbrali precej zgodaj zjutraj … no, bodimo odkriti, 3/4 udeležencev demontaže se je zbralo zgodaj, jaz sem se privlekel malo kasneje (kakšne dve uri), ampak mi je za oprostit, ker me namreč daje vrtoglavica sem bil del “ground” ekipe, in mi ni bilo treba na streho lesti ino strešnike dol metati (čeprav bi znalo bit zabavno).

tukaj gor jaz pač NE grem...

tukaj gor jaz pač NE grem...

in potem je šlo po ustaljenem postopku, presenetljivo hitro, malo je bilo tudi adrenalina, ko smo se “špirovcem” izmikali (kako se špirovc reče pravilno po slovensko, a kdo ve?), ker so padali s strehe kot kamni,

padaaaaaaaaa!!!!!

padaaaaaaaaa!!!!!

pa ko smo križ (od strehe) hoteli samo na eni strani podrt (ker smo pod drugo stali), pa se je odločil, da se bo kar cel podrl, pa smo spet odskakovali, pa eni strani je bilo seveda treba s traktorjem pomagati, da se je podrla, ker je itak izgladala, kot da se bo vsak trenutek podrla (že zadnji dve leti), ampak ko je bilo pa treba se pa seveda ni hotela…

pa take stvari…

pa seveda se nam je podmladek po nogami motal ko je bilo najmaj treba, ampak kako boš pa otrokom od 3 do 6 let dopovedal, da je najbolj nevarno (pa seveda tudi najbolj zanimivo!!) ravno tam, kjer najbolj poka in se najbolj kadi?

in ko smo podrli, kar smo nameravali podrt, smo vse skupaj seveda zapeljali na njivo, naredili precej velik kup starega lesa in imeli generalko za kres (kar pa nismo dokumentirali iz preprostega razloga: fotoaparat je bil doma).

zdaj pa stvari niso več v naših rokah, čakamo strica z bagrom (najtežje ga čakajo najmlajši), da pride dve zidani steni podrt pa luknjo za temelje skopat, pol pridejo pa mojstri z mešalci, lopatami, karjolami, … in vsemi ostalimi napravami in če bo vse po sreči, bo za prvega maja že nova štala s komplet novo streho… držimo pesti, da ne bo cel april deževen…

  • Share/Bookmark

zakaj šefi težijo?
Objavljeno 5.03.2009 v na splošno | Komentarji (3)

a mi lahko prosim nekdo razloži eno stvar?

OK, preden gremo na to, naj pojasnim svoje poglede ne eno stvar. Popolnoma mi je jasno, da je potrebno ogromno dela, energije, časa, živcev, … da človek na noge postavi firmo. Sploh, če je to firma, ki je na tržišču (v zelo konkurenčni panogi) prisotna 10 let. In je na našem tržišču zelo uspešna, ter je dejansko trn v peti tudi multinacionalkam. Razumem, da človek, ki pride delat v tako firmo ne more okol hodit, kot da je najpametnejši na svetu, ampak se mora zavedati, da ima zaradi dela in vložene energije nekoga drugega dejansko priložnost, da se izkaže. In tudi razumem, da imajo lastniki take firme do svojih zaposlenih določene zahteve/cilje, ki jih morajo le-ti dosegati, sploh kar se tiče obsega prodaje. Edino prav je, da zaposleni dobijo orodja, napotke, navodila,…, kako dosegati te razultate.

Ne razumem pa nečesa drugega. Ko nekdo od zaposlenih začne dosegati zastavljene cilje in to precej hitreje, kot je bilo predvideno, zakaj šefom to ni všeč? Zakaj se takrat začnejo vtikati v to? Zakaj ni več važno kaj se dela in kakšne cilje se dosega ampak je kar naenkrat važno KAKO se dosega cile? Zakaj so šefi užaljeni, če jim nekdo, ki ima 10 in več let delovnih izkušenj pokaže, da obstajajo tudi boljši načini in metode dela, kot tisti, ki jih sami uporabljajo? Zakaj ne morejo biti zadovoljni, da so se nekaj novega naučili in začnejo to uporabljati sebi (in firmi?) v prid?

Zakaj?

  • Share/Bookmark

življenje se vrača…
Objavljeno 2.03.2009 v iz domačih logov & midva & na splošno & živce zgublamo... | Komentarji (5)

…v stare tirnice.

Prva dva meseca letošnjega leta sta bila precej naporna.

Tjaša je imela čist preveč dela s faksom in je bila temu primerno tudi tečna (zakaj se ženske vedno znašajo nad tistimi, ki niso nič krivi, so pa priročno blizu?). Ampak je za en izpit dobila 10, za drugega pa 9, tk da je sedaj mir.

Jaz sem imel preveč dela s službi, ampak izgleda da bom vse tri projekte čisto lepo speljal in zna se zgoditi, da me čaka celo obdobje relativnega miru. Razen tega, da bom nekatere v službi (ki imajo preveč časa) poslušal, da imam sonce v Merkurju (ali neki takega (??)) in se moram temu primerno obnašat, ampak to znam preslišat, pa je rešeno.

In ko ima človek takole spet čas, da pogleda okoli, vidi, da se ni popolnoma nič spremenilo.

Politiki še vedno dokazujejo, da so ali zahojeni debili ali brezhrbtenični “lepotci”. Najhuje je, da so tudi Hrvati (vsaj tisti, ki jih midva poznava) popolnima enakega mnenja o svojih politikih, tako da “meddržavni” spor dejansko odstaja samo na relaciji Državni zbor – Sabor in v glavah omejencev, ki živijo v svojih 3×3 cm2 škatlah, pa ne vejo, kaj bi počeli sami s sabo.

Šport je še vedno poglavje zase. Nisem se sicer poglabljal, ampak najbrž nekje nekdo fino pljuva po Majdičevi Petri, ker ni prinesla medalje s svetovnega prvenstva in se hkrati ne zaveda, da smučarski tek prektično nikogar ne zanima… No, vsaj Mazetovo Tino imamo, da lahko ljudje ob nedelja vase hitro zmečejo govejo župo pa pečenko & krompir in laufajo pred TV naprej navijat in uživat v “pomembnosti in prepoznavnosti” naših.

Kaj se v moštvenih športih dogaja se mi niti sanja ne. Čakam, da se spet začnejo kvalifikacije v fuzbalu. In še vedno nisem gledal nobene tekme naše reprezentance…

Plan za naprej je pa tak: Tjaša se bo še vedno učila, ampak malo manj intenzivno, spet bova začela športat (danes začneva s tekom), šla bova na kakšen koncert (po dolgem času skupaj, ne da se ona uči, jaz grem pa na koncert), pogledala bova kakšen film, šla na kakšno pivo, prebluzila kakšno popoldne, skratka spet bova imela kaj časa za naju.

In ni vrag, da se nama ne bo kaj zanimivega zgodilo, da bo tale blog spet malo živel.

  • Share/Bookmark

NAPALM DEATH POKAŽEJO ZAKAJ JE LAHKO SAMO EN BAND NA SVETU NAPALM DEATH -5.2.2009
Objavljeno 22.02.2009 v hobiji & muzika & na splošno | Komentarji (0)

Tale reportaža bo pa zaradi izrednega čustvenega naboja pred konertom (jaz osebno sem bil od strahu, kako bo vse skupaj izpadlo precej živčen, pa sem si pomagal s pivom…) in izrednega čustvenega in slušnega zadovoljstva med in po koncertu – kratka in jedrnata.
Torej, dva dni po The Black Dahlia Murder & Co. smo spet harali na Metelkovo pozdravit stare prijatelje, pogledat band, ki ga poslušamo nekje od konca osnovne šole (star bom 32, pa računajte) in popiti kakšno pivo. Sneg je v dveh deževnih dneh precej skopnel, vreme se nas je usmililo in pred koncertom smo lahko brez nadležnega stiskanja k stenam in pod razne nadstreške spili pivičko in opazovali zbirajočo se publiko, v kateri so bili predstavniki raznih »sub«kultur, ne samo me(n)talske..ja, Napalmi (neglede na člansko zasedbo) že 30 let rušijo vse pred seboj, tudi meje (predvsem tiste v glavah)…

Malo čez deveto so prvi začeli igrati Septic Scum, ki so se mi do takrat vedno uspeli izogniti, zaradi prenatrpanega urnika v dneh pred koncertom pa mi niti enkrat ni uspelo poslušati nobenega njihovega komada. Jebiga, sem šel na blef..in bil navdušen! Fantje igrajo res veseljaški death/grind, dva vokalista prineseta v glasbo zanimivo svežino, melodije grejo v uho, pa še zabavni so, ko očitno pijani uživajo v špilu. Ko bodo naslednjič kje igrali, jih pojdite pogledat. Ker so tega večera igrale le tri skupine, so (za prvo predskupino) razkošno odmerjeno minutažo (dobrih 40 minut) maksimalno izkoristili in polno Gala Halo dostojno ogreli. Pozitivno presenečenje večera, fantje, čista desetka, kar tako naprej.

Po slabih 20 minutah pavze, ki smo jo preživeli kar v dvorani, ki je bila sicer polna, ne pa nabito polna, kot dva dni prej, zato se je dalo notri celo dihati, so svojih 45 minut začeli Vulvathrone. Jebiga, njihova godba mi ni všeč, poleg vsega jih je zajebal še zvok… O.K., ne bom kritiziral, recimo da so fantje iz ponujenega potegnili veliko (zvok je bil res  pod kritiko), bi pa morda lahko pokazali kaj več, če ne bi bili totalno pijani. Vsaj meni so delovali tako.

No, smo pa njihov nastop izkoristili za pozdravljanje starih frendov in ugotavljanje, da je publika v povprečju vsaj 10 let starejša, kot na koncertu TBDM…

Malo čez enajsto, so oder (po nepredolgi »tonski« pazvi (spomni se koncertov, ko so strici Napalmovi publiko pustili čakati tudi po eno uro…)) zavzeli legendarni Napalm Death. Njihova letos izdana (lani downloadana) plošča Time Waits For No Slave je v naša srca vrnila upanje, da agresija v glasbi še ni (iz)umrla, zato smo veliko pričakovali od koncerta. In dobili še več. Pod odrom se je zbrala množica, zvok ni bil idealen, bil pa je več kot zadovoljiv, fantom je dogajalo, od Bajsi Enburyja je švic tekel v potokih, od Barneya pa je švic letel po celi Gala Hala, ker se model ni ustavil niti za trenutek, ampak je cel nastop letal gor pa dol, skakal, pozival publiko na boj …aaaa, pardon, žur, skratka bil je frontman, kot se spodobi, kitarist Harris je sicer »glumil gljivu«, ampak slišalo se ga je pošteno, čeprav se je v celem koncertu prestopil ene štirikrat…
Fantje so nas stare fane sezuli, ker so odigrali ogromno klasik (Suffer The Children, Siege Of Power, Mass Appeal Madness, …) in med njih spretno vpletli novejše komade, ki na platah definitivno ne dosegajo njihovi nekdanjih standardov, v živo pa so več kot dostojna galama, prav tako so lepo predstavili aktualno izdajo, ki (kot že rečeno) vrača upanje v ušesa in Napalme na pota stare slave. Po moje smo videli najboljši koncert Napalm Death v Sloveniji (mislim, da že četrti ali  peti po vrsti, ne spomnim se vseh…), se poklonili legendam, oni so nam priklon vrnili in srečni smo šli vsak v svojo smer. Do naslednjič, fantje!!

In, ja, naslednji dan je v ušesih piskalo k’t kurba…

Tekst & foto: Rok Erjavec
Karta 20€/25€
Publike: Gala Hala polna do te mere, da se je dalo dihati in ne pretežko premikati

fotogalerija na www.rockline.si

reportaža objavljena tudi na www.rockline.si

  • Share/Bookmark

The Black Dahlia Murder, Cephalic Carnage, Psycroptic in Sylosis ogreli Gala Halo (2009)
Objavljeno 13.02.2009 v hobiji & iz domačih logov & muzika | Komentarji (0)

Kraj: Gala Hala, Ljubljana
Datum koncerta: 3. februar 2009
Število obiskovalcev: 250
Cena karte: 20€/25€
Avtor reportaže: Rok Erjavec
Datum reportaže: 12. februar 2009

Le stežka bi lahko mati narava poskrbela za death metalu bolj primerno vzdušje, kot je to naredila tega dne. Navrgla nam je dobrih 20 cm snega, prometno ohromila Ljubljano in 2/3 Slovenije, zvečer pa z rahlim dežjem poskrbela, da smo imeli (vsaj za pet minut) občutek, da živimo v relativno čistem mestu. In v tej zimski idili smo se odpravili na Metelkovo, kje so dežurni smrdljivčki spet organizirali veselico, ki je obetala nekaj ur kvalitetne galame in aerobike, ter obljubljala zajetno dozo piskanja v ušesih za naslednji dan. Tokrat so namreč pripeljali The Black Dahlia Murder iz Detroita, ki v družbi »hydrogrinderjev« Cephalic Carnage iz Denverja, tasmanskih vragov Psycroptic in britanskih thrash mladcev Sylosis harajo po svetu, strašijo stare mame in predstavljajo svojo novo plato Nocturnal.

Ker smo imeli v Ljubljani na ta dan kar dve metal veselici (v VPK-ju so se na temeljih lenih kosti do nas preko pivovskih neviht prikopali legendarni Rave Nigger…aaa, Grave Digger) in zaradi splošne vremensko/prometne situacije (naša komunala se je odločila, da bo problem zasneženih cest in pločnikov reševala s toploto – čakali bodo pomlad, ko bo toplo in se bo sneg stopil…) je obstajala bojazen, da bi znala tega večera Gala Hala rahlo samevati. In tudi ko smo se prisankali do Metelkove se je pod improviziranimi nadstreški stiskalo, pilo pivo in kadilo travo morda tri ducate metalcev. Vendar se je malo preden so odprli vrata pred njimi nabrala kar lepa množica, tako da so tudi prvi predvozači igrali pred tričetrt polno dvorano, publika pa se je kar množila, tako da je bila gneča pri zadnjih dveh bandih že skoraj nevzdržna, vročina pa že veliko prej…ampak lepo od začetka.

Za začetek so na oder zlezli agleški mladci Sylosis, ki imajo za sabo že tri izdane nosilce zvoka (kam ga pa nosijo, v deveto vas morda?), dva EP-ja Casting Shadows (2006) in The Supreme Oppressor (2007) in lanski dolgometražni (koliko pa??) prvenec Conclusion Of An Age. Fantom, ki jih mediji razglašajo za zastavonoše novega vala otoškega thrash/death metala je ozvočenje korektno služilo, publiki je bila njihova godba po godu in mosh pit je kmalu zavzel večino prostora pod odrom. Fantje se očitno zavedajo svoje mladosti in (ne)znanja komunikacije s publiko, zato so svoj polurni set odprašili brez nepotrebne govorance, razen da je pevec povedal, da so itak vsi komadi, ki jih igrajo iz njihovega prvega albuma. Njihova glasba, ki na platah (vsaj meni) včasih zvezi precej plastično (»prečista« produkcija??), saj hočejo nenazadnje biti thrash(erski) band, je v živo zvenela precej bolj organsko, velikokrat bližje death kot thrash metalu, razni deathcore-ovski vložki, ki jih je na ploščah tudi najti, pa so izzveneli precej živalsko, kljub temu, da bi lahko pevec, če sklepamo samo po izgledu, brez težav pel pri kakšni Green Day ali podobni zalegi in v Gala Hali zbrana množica jih je brez slabe vesti bodrila, tako da smo bili že ob pol devetih zvečer deležni poštene doze dobrega metala. Fantje so s svojo energijo in obvladovanjem odra (jebiga, pet ljudi na odru Gala Hala ga itak obvlada, ker ga napolni…) poskrbeli za primeren uvod v koncert in bili vsakakor pozitivno presenečenje večera. In ko so odigral svoje je 99% publike (po obveznem 1,5 minutnem vpitju in dretju, seveda) zbežalo iz Gala Hale ven na zrak, ker notri je bilo po moje že ene 30 stopinj, pomešanih z vonjem švica, pira in še česa, skratka zelo (ne)prijetno…

In po pozitivnem presenečenju večera je žal takoj sledilo negativno. Psycroptic namreč. Ne bit užaljeni, meni osebno so fantje všeč, ampak tale nastop je bil pod vsako kritiko. Res je sicer, da so imeli najslabši zvok med vsemi nastopajočimi, ampak tole ni bil death, niti death/grind, niti grind, niti tehnični death metal, ampak sranje. Pevec ni pel, tulil, growlal ali karkoli podobnega, ampak je hreščal in hropel (a je bil morda prehlajen?), glasba je bila pa en velik zmazek. Sicer je razumljivo, da če ima band slabe pogoje ne da vsega od sebe, vendar to ne bi smelo pomeniti, da bend ne da ničesar od sebe. Vse (in vsak komad posebej) je zgledalo takole: napoved komada, zavzetje poze, začetek komada, malo slemanja nad publiko, sprehajanje po odru, »petje«, konec. Publiki je sicer dogajalo (predvsem pijanim Hrvatom), zame pa je bil to eden slabših nastopov sploh. Pa včasih pomaga, če se odigra tudi kakšen star(ejši) komad… pol ure življenja, ki je ne bom nikoli dobil nazaj… No, vsekakor smo šli med pavzo na zrak in pivo s strahom v srcih, saj so bili naslednji na vrsti…

…Cephalic Carnage. Brez skrbi: totalna zmaga. Zvok boljši za 100%, publika res za žur, očitno so se v zraku čutili pozitivni vplivi THC-ja. Band nam je odčital in odigral lekcijo, kako morajo (žanrsko precej neobremenjeni) nastopajoči zabavati publiko, podajati pozitivno energijo med publiko (in ta seveda nazaj), namesto zahval med komadi so pozivali publiko h kajenju trave, tudi sami na odru stisnili kakšen dimček (do tri) iz bongca in se zagotovo vsedli v srca marsikaterega (takrat že pošteno pijanega iz zadetega) fana, ko je pevec dokazal, da zna po slovensko reči: trava. Folk in band sta ga žurala non-stop skozi celoten nastop, mosh pit je bil spontan (ne izzvan, kot pri Psycroptic), kdor ni moshal pa je opletal z lasmi, vpil, pil pivo in/ali kadil (tudi cigarete) in vsi skupaj smo nabito polno Gala Halo pripeljali do vrelišča. Tokrat dobesedno, saj je bila temperatura po moje vsaj 35 stopinj, proti njej pa smo se borili s (hekto)litri piva. Za totalno zmago pa je band poskrbel z zadnji komadom, ko so z (black metalskimi) maskami na obrazu in ovešeni s špicami odigrali »black metal« komad Satan Will Burn In Hell. Kot da že njihove grimase in maske niso bile dovolj, so zavzeli prave »black« poze , pevec pa je imel okoli vratu antikrista, narejenega iz (reči in piši) vilice in žlice, ter z njim »strašil« publiko, ki mu je vrnila z zelo, zelo glasnim odobravanje in huronskim aplavzo/dretjem, ko so končali z nastopom. Mislim, da gneče in vročina pri njihovem nastopu ni nikogar motila, čeprav je bilo vse skupaj na meji nevzdržnosti.

Kot zadnji so popolnoma polno (po moje bi lahko notri spravili še ene 20 ljudi) in razbeljeno/smrdečo Gala Halo k norenju pripravili The Black Dahlia Murder. Publika (tistega večera precej mlada) jim je od prvega trenutka jedla iz roke (izgleda, da je med novimi generacijami metalcev taka godba res priljubljena) čeprav moramo (roko na srce) priznati, da kakšnega presežka band ni ponudil. Godba ki jo žgejo je sicer poskočna, agresivna in ekstremna, vendar po moje čez 20 let nihče ne bo vedel, kdo so TBDM. Fantom jo je tudi ponagajal zvok (kje so bili pa basi?), vendar to publike (kot ponavadi) ni motilo. Žur se je stopnjeval, vročina prav tako, če se je človek hotel preveč približati odru je tvegal najmanj kakšno brco (zajebano je moshpit-ati, če je totalna gužva) in ena ura njihovega nastopa je hitro minila, tako da smo na splošno zadovoljni z videnim odšli na burek in domov nabirat moči za naslednje podvige.

fotogalerija na www.rockline.si

reportaža objavljena tudi na www.rockline.si

  • Share/Bookmark

Išči

Kategorije

Povezave