muzika

the fascists of the future will be called the “anti fascists”
3.01.2011 v muzika & na splošno & svet & živce zgublamo... | Komentarji (1)

izjavo, ki je tokrat tudi naslov posta pripisujejo Winstonu Churchillu (zgolj za pojasnitev)

no, ko sva se vrnila “nazaj v civilizacijo” po končanem praznovanju “Dneva spremembe datuma” (kar je dejansko tudi vse, kar se za novo leto spremeni…) naju je (predvsem mene) neprijetno presenetila novica, da je bil odpovedan koncert finskega banda Impaled Nazarene, ki se je imel zgoditi konec januarja na Metelkovi. to vsekakor ne bi bil njihov prvi nastop v naši zaplankani deželici… (jaz sem jih gledal že dvakrat, pa sem prepričan, da so se mi kdaj tudi izmuznili).

razlogi za odpovedi koncertov so različni, tokrat pa je le-ta izjemo debilen. namreč, teženje anti-fašistične skupine

ne ga srat, fantje. dejte glave potegnit ven iz knjig, pa interneta, pa poglejte malo kaj se dogaja po svetu in boste hitro ugotovili, da en finski metal band pač ne predstavlja resn(ejš)e nevarnosti…

zaplankanost, to je problem.

sicer sem nameraval napisat precej bolj jezen zapis, ampak večina ljudi te scene ne pozna in ne spremlja, tisti, ki so vzrok odpovedi koncerta pa itak ne bodo dojeli, kaj sem hotel povedat…

jebiga, sigurno bom še kdaj imel šanso, da jih vidim v živo.

evo, še link do enega od komadov, ki dokazuje njihovo naci naravnanost:

sklepam, da ste tudi vsi bralci med publiko opazili precej neo-nacistov…

  • Share/Bookmark

Oskrunjena velika noč z Vendetto, Mortal Factor in Shadow’s Far (2009)
20.04.2009 v iz domačih logov & muzika & na splošno | Komentarji (0)

Kraj: Izbruhov bazen, Kranj
Datum koncerta: 11. april 2009
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 12€

Torej, medtem, ko so povsod po Sloveniji pekli potice, barvali jajca, kuhali/pekli mrtve pujse, ribali hren, slavili dan, ko so “odrešenika” pred 2000 leti pribili na križ in množično vandrali k “žegnu”, da so jim farji polivali futr, smo metalci vandrali v gorenjsko metropolo, v bivši bazen na pošteno dozo trasha, ker smo že malo pogrešali piskanje v ušesih in poštenega mačka. Na ta praznični dan se je namreč imela zgoditi prava veselica, saj so se v naši krajih ustavile nemške trash legend(ic)e Vendetta, v spremljavi švicarskega žurersko/trasherskega/core dvojca Shadow’s Far in Mortal Factor, za piko na i pa so organizatorji navrgli še domače žagarje Eruption. In lepo je bilo spet iti v Kranj, kjer bo očitno resno zaživel prostor alternativne/underground kulture, ter poskrbel, da bodo slej ko prej po Sloveniji spet z visokimi plameni na vrhovih hribov gorele cerkve. Čakamo…

Torej, celotna zadeva naj bi se začela ob devetih. Ne vem sicer zakaj, čisto dovolj pozno bi bilo, če bi se vse skupaj začelo od osmih. No, seveda se je vse skupaj še malo zavleklo, kar zbranih metalcev seveda ni motilo, ker so lahko na parkirišču mirno pili in si izmenjavali novice.

Nekje ob pol desetih so na oder prišli lokalci Eruption, ki jih tudi publika več kot dobro pozna in kljub temu, da jim je na začetku precej nagajal zvok, to ni motilo žura. Fantje so imeli lani bolj malo koncertov zaradi težav s postavo, sedaj pa se novi basist in kitarist v skupini in na odru več kot očitno počutita zelo domače in kar smo videli, je bil (kot se je kasneje izkazalo) najbolj obiskan nastop večera. Kot že rečeno jim je na začetku malo zagodel tonski škrat, nekje proti koncu koncerta je še ritem kitaristu šla struna, ampak je bila zadeva urejena v roku enega komada, da jim pa en monitor ne dela pa publike itak ni motilo. Ne vem zakaj bi jih? Sej so fantje (kot vedno) pičili pravi trash, izzvali manjši mosh pit, imeli celo vrsto slemajočih fanov in več kot očitno so bili zelo všeč tudi Amande-ju (pevcu Mortal Factor), ki je bil pa itak dežurni žurer večera in med nastopom Eruption daleč najbolj “razgiban” član publike. Njihove godbe sicer ne poznam v nianse, mislim pa da so odigrali dva nova komada, pa zdi se mi, da se je tudi Buco na vokalih malo umiril (manj visokega “dretja”), tako da je pred fanti zagotovo svetla prihodnost in upajmo, da jih bomo letos in tudi v prihodnjih letih še velikokrat videli na odrih, v vsaj tako dobri formi, kot so se predstavili tokrat. Ej, fantje, a bomo kakšno plato dočakali preden bomo dedki?

Po (pre)dolgi pavzi, med katero se je na prizorišču tudi precej shladilo (in ne, mrzlo pivo ne pomaga, da bi se človek ogrel (preverjeno)(je pa res, da se človek bolje počuti po pivu, štirih, …)) je na oder pribrzela prva polovica švicarskega predvozaškega dvojčka: Mortal Factor. Dvorane jim žal ni uspelo napolnit, mislim, da je večina publike prišla pogledat komad ali dva, potem pa odšla ven naprej pit, čeprav so po moje predstavili najboljši nastop večera. Koliko je meni znano fantje še niso posneli albuma, čeprav obstajajo od leta 2003. Imajo izdan en promo, sodelovali so na številnih kompilacijah, imajo obsežno koncertno kilometrino, albuma pa od nikoder. Škoda. No, fantje streljajo ubijalski death/trash/core, meni osebno so dvignili vse dlake na telesu in vse lase (kar jih še premorem), v trenutku sem pozabil, da je v prostoru precej hladno in njihov nastop mi je ob prijetnem pozibavanju v bokih in kolenih (pa malo tudi v vratu) hitro minil. Kot sem že dejal, škoda da jih ni gledalo več ljudi. Čeprav so ga fantje (predvsem pevec) pošteno žurali in bili zadovoljni z odzivom maloštevilne publike (po moje cca. 50-60 ljudi), ki je spremljala njihov nastop. Njihova glasba sicer ne premore veliko izvirnosti, se pa v okviru žanra, ki ga preigravajo in v okviru obvladovanja svojih inštrumentov (na precej visokem nivoju) izjemno dobro znajdejo. Njihova mešanica žaganja/breakdownov/blast beatov(čeprav so ti res bolj redki)/screamov in growlov gre lepo v uho, in marsikateri novodobni “kao” black-metalec bi se lahko pri njih učil agresije. Če se prišteje še pevec, ki s svojimi (takole čez palec) malo manj kot 190 cm in (vsaj 120 kilami) nori, leta, skače po odru (in med publiko), ter v polnem šprintu iz sebe iztisne res živalske growle (marsikateri skandinavski Johann bi se lahko kaj naučil pri njemu…) veste, da ste zamudili resno trash veselico. Na forumih sem sicer zasledil, da ljudem (zakaj na forumih pišejo le tisti, ki si pogledajo komad ali dva, potem grejo pa ven pit?) nisi bili ravno všeč, meni pa so bili definitivno najboljši band večera. In če boste po You Tubeu gledali njihove posnetke (ki jih ni malo) vedite, da jim ti posnetki, glede na videno v Kranju, ne delajo usluge. Zvok je bil super, fantje in publika za žur in 40 minut je minilo kot bi mignil. Pa je bilo treba spet na mraz na pivo, protikadilski zakon pač!

In spet je minila predolga pavza (ta večer se je res kar vlekel) preden so na oder prišli še zadnji predvozači, spet Švicarji Shadow’s Far. Skupaj po zemlji družno gomazijo že od leta 1997, vendar so v tem času uspeli izdati le en EP “Lost In Contemplation” leta 2004 in leta 2007 prvi (in zaenkrat edini) album “Eleven Sins”. Njihova glasba je pravoverni agresivni trash, ki se več kot očitno navezuje na zgodnji, agresivni nemški trash in o katerem se ne da napisati praktično nič novega. Je pa res, da bi bilo najbrž bolje, če bi z Mortal Factor zamenjali vrstni red nastopanja, ampak to je že druga zgodba. No, publika zbrana pod odrom je bila spet malo številna, morda jih je spremljalo kakih 40 ljudi, od tega je bila večina precej statična, razen pevca Mortal Factor, ki je s pivom v roki skakal, norel, vpil, slemal, šprintal gor in dol (bo treba preverit, če je včasih treniral tek) in poskušal izzvati mosh pit (deloma mu je pri dveh komadih uspelo), vendar prave interakcije med publiko in zasedbo ni bilo. Žal. Mislim, da bi si fantje kljub nepoznanosti v naših krajih zaslužili več publike in najbrž tudi boljši odziv, saj je njihova glasba za vsakega pravega agresivno/smrdečega trasherja balzam za ušesca. No, obstaja tudi opcija, da je bil folk prepijan, kar glede na dolge pavze in količino praznih flaš od piva/vina/žganja pred palcom niti ni nemogoče. Tako pa so fantje maloštevilno publiko popeljali skozi večino komadov iz njihovih obeh izdaj in se sami ob tem izdatno zabavali, kar pa je nenazadnje tudi nekaj vredno. Če vas zanima kako zvenijo, pojdite na njihovo spletno stran, kje so lahko “dolpotegnete” njihov EP (in to zastonj), pa boste videli, da ste zamudili pravo trash veselico, če vas tistega večera ni bilo oz. ste med njihovim nastopom kje drugje tankali poceni vino ali pa domač šnops.

In (neverjetno) po še eni predolgi pavzi (a mi lahko kdo razloži, v čemu je finta, da za nastop banda že popolnoma pripravljen oder sameva še dobrih 20 minut??) so nas ob enih (!?) zjutraj s svojim nastopom končno počastili še Vendetta. Zasedba, ki sodi v drugo generacijo nemškega trash metala (in po moje tudi v drugo ligo, čeprav imajo svoje svetle trenutke) nas od leta 2007 spet razveseljuje s svojim igranjem, čeprav album “Hate” sigurno ne dosega njihovih izdaj iz 80-ih let prejšnjega stoletja (“Go And Live… Stay And Die” – 1987 in “Brain Damage” – 1988). Pri nas so se po lanskem nastopu na Metal Maniji v Komnu ustavili že drugič, vendar njihov nastop ni bil nič posebnega. Če najprej obdelamo tehnično plat nastopa je treba priznati, da je bil zvok dober, vendar nekako prazen. Vse skupaj me je spominjalo na zadnji nastop Kretor na MC v Tolminu leta 2007, ko je teoretično tud vse klapalo (publika, zvok, …) vendar je band v sam nastop vložil točno 12% svoje energije. In isti so naredili Vendetta tega večera. Za trasherje so bili ODLOČNO prestatični, kontakt s publiko je bil prisiljen in naučen (mislim, da si tako znan band kljub temu, da jih gleda 50 ljudi ne bi smel privoščiti takega odnosa do svojih fanov), in če promovirajo turnejo kot turnejo, na kateri bodo igrali prva dva albuma skoraj v celoti bi to lahko potem tudi naredili.

To je to, kratko in jedrnato. Bil sem razočaran, ker je delovalo, kot da se fantom ob tako pozni uri ne da igrati (zanimivo bi bilo vedeti, če so sami hoteli nastopit tako pozno…) in domov smo šli z grenkim okusom v ustih in najbž se nam je vse zdelo, da bi bilo bolje, če bi tega večera igrale le prve tri zasedbe, v malo premešanem vrstem redu, da bi nam potem ostalo še dovolj moči, da se ga pošteno napijemo. Hudirja, mislim, da sem šel prvič v življenju iz trash koncerta domov skoraj v ravni črti…

reportaža objavljena tudi na www.rockline.si

fotogalerija na www.rockline.si

  • Share/Bookmark

NAPALM DEATH POKAŽEJO ZAKAJ JE LAHKO SAMO EN BAND NA SVETU NAPALM DEATH -5.2.2009
22.02.2009 v hobiji & muzika & na splošno | Komentarji (0)

Tale reportaža bo pa zaradi izrednega čustvenega naboja pred konertom (jaz osebno sem bil od strahu, kako bo vse skupaj izpadlo precej živčen, pa sem si pomagal s pivom…) in izrednega čustvenega in slušnega zadovoljstva med in po koncertu – kratka in jedrnata.
Torej, dva dni po The Black Dahlia Murder & Co. smo spet harali na Metelkovo pozdravit stare prijatelje, pogledat band, ki ga poslušamo nekje od konca osnovne šole (star bom 32, pa računajte) in popiti kakšno pivo. Sneg je v dveh deževnih dneh precej skopnel, vreme se nas je usmililo in pred koncertom smo lahko brez nadležnega stiskanja k stenam in pod razne nadstreške spili pivičko in opazovali zbirajočo se publiko, v kateri so bili predstavniki raznih »sub«kultur, ne samo me(n)talske..ja, Napalmi (neglede na člansko zasedbo) že 30 let rušijo vse pred seboj, tudi meje (predvsem tiste v glavah)…

Malo čez deveto so prvi začeli igrati Septic Scum, ki so se mi do takrat vedno uspeli izogniti, zaradi prenatrpanega urnika v dneh pred koncertom pa mi niti enkrat ni uspelo poslušati nobenega njihovega komada. Jebiga, sem šel na blef..in bil navdušen! Fantje igrajo res veseljaški death/grind, dva vokalista prineseta v glasbo zanimivo svežino, melodije grejo v uho, pa še zabavni so, ko očitno pijani uživajo v špilu. Ko bodo naslednjič kje igrali, jih pojdite pogledat. Ker so tega večera igrale le tri skupine, so (za prvo predskupino) razkošno odmerjeno minutažo (dobrih 40 minut) maksimalno izkoristili in polno Gala Halo dostojno ogreli. Pozitivno presenečenje večera, fantje, čista desetka, kar tako naprej.

Po slabih 20 minutah pavze, ki smo jo preživeli kar v dvorani, ki je bila sicer polna, ne pa nabito polna, kot dva dni prej, zato se je dalo notri celo dihati, so svojih 45 minut začeli Vulvathrone. Jebiga, njihova godba mi ni všeč, poleg vsega jih je zajebal še zvok… O.K., ne bom kritiziral, recimo da so fantje iz ponujenega potegnili veliko (zvok je bil res  pod kritiko), bi pa morda lahko pokazali kaj več, če ne bi bili totalno pijani. Vsaj meni so delovali tako.

No, smo pa njihov nastop izkoristili za pozdravljanje starih frendov in ugotavljanje, da je publika v povprečju vsaj 10 let starejša, kot na koncertu TBDM…

Malo čez enajsto, so oder (po nepredolgi »tonski« pazvi (spomni se koncertov, ko so strici Napalmovi publiko pustili čakati tudi po eno uro…)) zavzeli legendarni Napalm Death. Njihova letos izdana (lani downloadana) plošča Time Waits For No Slave je v naša srca vrnila upanje, da agresija v glasbi še ni (iz)umrla, zato smo veliko pričakovali od koncerta. In dobili še več. Pod odrom se je zbrala množica, zvok ni bil idealen, bil pa je več kot zadovoljiv, fantom je dogajalo, od Bajsi Enburyja je švic tekel v potokih, od Barneya pa je švic letel po celi Gala Hala, ker se model ni ustavil niti za trenutek, ampak je cel nastop letal gor pa dol, skakal, pozival publiko na boj …aaaa, pardon, žur, skratka bil je frontman, kot se spodobi, kitarist Harris je sicer »glumil gljivu«, ampak slišalo se ga je pošteno, čeprav se je v celem koncertu prestopil ene štirikrat…
Fantje so nas stare fane sezuli, ker so odigrali ogromno klasik (Suffer The Children, Siege Of Power, Mass Appeal Madness, …) in med njih spretno vpletli novejše komade, ki na platah definitivno ne dosegajo njihovi nekdanjih standardov, v živo pa so več kot dostojna galama, prav tako so lepo predstavili aktualno izdajo, ki (kot že rečeno) vrača upanje v ušesa in Napalme na pota stare slave. Po moje smo videli najboljši koncert Napalm Death v Sloveniji (mislim, da že četrti ali  peti po vrsti, ne spomnim se vseh…), se poklonili legendam, oni so nam priklon vrnili in srečni smo šli vsak v svojo smer. Do naslednjič, fantje!!

In, ja, naslednji dan je v ušesih piskalo k’t kurba…

Tekst & foto: Rok Erjavec
Karta 20€/25€
Publike: Gala Hala polna do te mere, da se je dalo dihati in ne pretežko premikati

fotogalerija na www.rockline.si

reportaža objavljena tudi na www.rockline.si

  • Share/Bookmark

The Black Dahlia Murder, Cephalic Carnage, Psycroptic in Sylosis ogreli Gala Halo (2009)
13.02.2009 v hobiji & iz domačih logov & muzika | Komentarji (0)

Kraj: Gala Hala, Ljubljana
Datum koncerta: 3. februar 2009
Število obiskovalcev: 250
Cena karte: 20€/25€
Avtor reportaže: Rok Erjavec
Datum reportaže: 12. februar 2009

Le stežka bi lahko mati narava poskrbela za death metalu bolj primerno vzdušje, kot je to naredila tega dne. Navrgla nam je dobrih 20 cm snega, prometno ohromila Ljubljano in 2/3 Slovenije, zvečer pa z rahlim dežjem poskrbela, da smo imeli (vsaj za pet minut) občutek, da živimo v relativno čistem mestu. In v tej zimski idili smo se odpravili na Metelkovo, kje so dežurni smrdljivčki spet organizirali veselico, ki je obetala nekaj ur kvalitetne galame in aerobike, ter obljubljala zajetno dozo piskanja v ušesih za naslednji dan. Tokrat so namreč pripeljali The Black Dahlia Murder iz Detroita, ki v družbi »hydrogrinderjev« Cephalic Carnage iz Denverja, tasmanskih vragov Psycroptic in britanskih thrash mladcev Sylosis harajo po svetu, strašijo stare mame in predstavljajo svojo novo plato Nocturnal.

Ker smo imeli v Ljubljani na ta dan kar dve metal veselici (v VPK-ju so se na temeljih lenih kosti do nas preko pivovskih neviht prikopali legendarni Rave Nigger…aaa, Grave Digger) in zaradi splošne vremensko/prometne situacije (naša komunala se je odločila, da bo problem zasneženih cest in pločnikov reševala s toploto – čakali bodo pomlad, ko bo toplo in se bo sneg stopil…) je obstajala bojazen, da bi znala tega večera Gala Hala rahlo samevati. In tudi ko smo se prisankali do Metelkove se je pod improviziranimi nadstreški stiskalo, pilo pivo in kadilo travo morda tri ducate metalcev. Vendar se je malo preden so odprli vrata pred njimi nabrala kar lepa množica, tako da so tudi prvi predvozači igrali pred tričetrt polno dvorano, publika pa se je kar množila, tako da je bila gneča pri zadnjih dveh bandih že skoraj nevzdržna, vročina pa že veliko prej…ampak lepo od začetka.

Za začetek so na oder zlezli agleški mladci Sylosis, ki imajo za sabo že tri izdane nosilce zvoka (kam ga pa nosijo, v deveto vas morda?), dva EP-ja Casting Shadows (2006) in The Supreme Oppressor (2007) in lanski dolgometražni (koliko pa??) prvenec Conclusion Of An Age. Fantom, ki jih mediji razglašajo za zastavonoše novega vala otoškega thrash/death metala je ozvočenje korektno služilo, publiki je bila njihova godba po godu in mosh pit je kmalu zavzel večino prostora pod odrom. Fantje se očitno zavedajo svoje mladosti in (ne)znanja komunikacije s publiko, zato so svoj polurni set odprašili brez nepotrebne govorance, razen da je pevec povedal, da so itak vsi komadi, ki jih igrajo iz njihovega prvega albuma. Njihova glasba, ki na platah (vsaj meni) včasih zvezi precej plastično (»prečista« produkcija??), saj hočejo nenazadnje biti thrash(erski) band, je v živo zvenela precej bolj organsko, velikokrat bližje death kot thrash metalu, razni deathcore-ovski vložki, ki jih je na ploščah tudi najti, pa so izzveneli precej živalsko, kljub temu, da bi lahko pevec, če sklepamo samo po izgledu, brez težav pel pri kakšni Green Day ali podobni zalegi in v Gala Hali zbrana množica jih je brez slabe vesti bodrila, tako da smo bili že ob pol devetih zvečer deležni poštene doze dobrega metala. Fantje so s svojo energijo in obvladovanjem odra (jebiga, pet ljudi na odru Gala Hala ga itak obvlada, ker ga napolni…) poskrbeli za primeren uvod v koncert in bili vsakakor pozitivno presenečenje večera. In ko so odigral svoje je 99% publike (po obveznem 1,5 minutnem vpitju in dretju, seveda) zbežalo iz Gala Hale ven na zrak, ker notri je bilo po moje že ene 30 stopinj, pomešanih z vonjem švica, pira in še česa, skratka zelo (ne)prijetno…

In po pozitivnem presenečenju večera je žal takoj sledilo negativno. Psycroptic namreč. Ne bit užaljeni, meni osebno so fantje všeč, ampak tale nastop je bil pod vsako kritiko. Res je sicer, da so imeli najslabši zvok med vsemi nastopajočimi, ampak tole ni bil death, niti death/grind, niti grind, niti tehnični death metal, ampak sranje. Pevec ni pel, tulil, growlal ali karkoli podobnega, ampak je hreščal in hropel (a je bil morda prehlajen?), glasba je bila pa en velik zmazek. Sicer je razumljivo, da če ima band slabe pogoje ne da vsega od sebe, vendar to ne bi smelo pomeniti, da bend ne da ničesar od sebe. Vse (in vsak komad posebej) je zgledalo takole: napoved komada, zavzetje poze, začetek komada, malo slemanja nad publiko, sprehajanje po odru, »petje«, konec. Publiki je sicer dogajalo (predvsem pijanim Hrvatom), zame pa je bil to eden slabših nastopov sploh. Pa včasih pomaga, če se odigra tudi kakšen star(ejši) komad… pol ure življenja, ki je ne bom nikoli dobil nazaj… No, vsekakor smo šli med pavzo na zrak in pivo s strahom v srcih, saj so bili naslednji na vrsti…

…Cephalic Carnage. Brez skrbi: totalna zmaga. Zvok boljši za 100%, publika res za žur, očitno so se v zraku čutili pozitivni vplivi THC-ja. Band nam je odčital in odigral lekcijo, kako morajo (žanrsko precej neobremenjeni) nastopajoči zabavati publiko, podajati pozitivno energijo med publiko (in ta seveda nazaj), namesto zahval med komadi so pozivali publiko h kajenju trave, tudi sami na odru stisnili kakšen dimček (do tri) iz bongca in se zagotovo vsedli v srca marsikaterega (takrat že pošteno pijanega iz zadetega) fana, ko je pevec dokazal, da zna po slovensko reči: trava. Folk in band sta ga žurala non-stop skozi celoten nastop, mosh pit je bil spontan (ne izzvan, kot pri Psycroptic), kdor ni moshal pa je opletal z lasmi, vpil, pil pivo in/ali kadil (tudi cigarete) in vsi skupaj smo nabito polno Gala Halo pripeljali do vrelišča. Tokrat dobesedno, saj je bila temperatura po moje vsaj 35 stopinj, proti njej pa smo se borili s (hekto)litri piva. Za totalno zmago pa je band poskrbel z zadnji komadom, ko so z (black metalskimi) maskami na obrazu in ovešeni s špicami odigrali »black metal« komad Satan Will Burn In Hell. Kot da že njihove grimase in maske niso bile dovolj, so zavzeli prave »black« poze , pevec pa je imel okoli vratu antikrista, narejenega iz (reči in piši) vilice in žlice, ter z njim »strašil« publiko, ki mu je vrnila z zelo, zelo glasnim odobravanje in huronskim aplavzo/dretjem, ko so končali z nastopom. Mislim, da gneče in vročina pri njihovem nastopu ni nikogar motila, čeprav je bilo vse skupaj na meji nevzdržnosti.

Kot zadnji so popolnoma polno (po moje bi lahko notri spravili še ene 20 ljudi) in razbeljeno/smrdečo Gala Halo k norenju pripravili The Black Dahlia Murder. Publika (tistega večera precej mlada) jim je od prvega trenutka jedla iz roke (izgleda, da je med novimi generacijami metalcev taka godba res priljubljena) čeprav moramo (roko na srce) priznati, da kakšnega presežka band ni ponudil. Godba ki jo žgejo je sicer poskočna, agresivna in ekstremna, vendar po moje čez 20 let nihče ne bo vedel, kdo so TBDM. Fantom jo je tudi ponagajal zvok (kje so bili pa basi?), vendar to publike (kot ponavadi) ni motilo. Žur se je stopnjeval, vročina prav tako, če se je človek hotel preveč približati odru je tvegal najmanj kakšno brco (zajebano je moshpit-ati, če je totalna gužva) in ena ura njihovega nastopa je hitro minila, tako da smo na splošno zadovoljni z videnim odšli na burek in domov nabirat moči za naslednje podvige.

fotogalerija na www.rockline.si

reportaža objavljena tudi na www.rockline.si

  • Share/Bookmark

Angleško/nemško/švedsko bombardiranje nedolžnih slovenskih ušesc s strani Benediction, Holy Moses, Nominion, Sarcasm in Dickless Tracy Kraj: Gala Hala, Ljubljana Datum: 20.10.2008
26.10.2008 v hobiji & iz domačih logov & muzika & na splošno | Komentarji (4)

Hja, Dihurčki so še enkrat več presenetili in v naše kraje pripeljali velikanski imeni old-school death in thrash metal scene, angleške dedke Benediction, ki pa se jim leta (roko na srce pa kamen v glavo) ne poznajo, in nemške Holy Moses, na čelu z Sabine Classen, ki je, ko ni na odru tipična nemška metalka, kakršnih horde vsako leto okupirajo Tolmin med MetalCampom, ampak na odru je pa žival. Poleg so navrgli še (meni neznane) švedske death metalce Nominion in par lokalnih matadorjev Dickless Tracy ter Sarcasm. In to je bil več kot dovolj velik razlog, da sva s FotoSorčijem odvrgla kele, lopate, karjole in podobno (ja, na lopi za orodje je treba dvigniti streho, ker mora traktor nekje prezimiti, a ne?), zamenjala od malte zaflekane kombinezone za talepe cunje in jo pičila v prestolnico naše preljube kure.

Koncert se je začel lepo ob pol osmih, prej je še toplo jesensko vreme dovolilo, da se strese par pivaklov lepo na parkplacu, se naštima fotografska oprema in gasa. Lokalni dvojec Dickless Tracy/Sarcasm je (vsak s pol ure dolgim setom) ogrel, razgibal in nasmejal pod odrom zbrane prijatelje. Tracyji so pač igrali svojo godbo, kratke, udarne, vesele grind/death poskočnice čisto korektno. Po moje je njihov glavni problem predvsem to, da igrajo večinoma pred prijatelji, pa zato ne vejo točno, kako bi publiko malo bolj zainteresirali za sodelovanje med koncertom. Ej, fantje, vsekakor bi pomagalo, če bi se malo premaknili med špilom, hudirja. No, njihove pol urice se ni vleklo, tudi komentarji med komadi so bili zabavni, roko na srce, pa je treba tudi priznati, da se je od prvega do zadnjega komada število slemajočih oseb v hali povečalo za 100% (med prvim komadom je slemal eden…pa zračunajte koliko jih je pri zadnjem…), med zadnjih komadom pa smo videli tudi že prvi mosh-pit, v katerem je sodelovalo (reci in piši) dvoje oseb (pa ne tistadva, ki sta slemala), kar je za prvo predskupino, ki so jo po moje vsi obiskovalci videli že n-tič čisto O.K.. In sva šla na tretje pivo.

Sarcasm pa so kljub drugačnim črnim napovedim (Rok, zmotil si se) igrali veliko, veliko starih komadov, ja tudi »odo pečkam za kurjenje raznih osebkov« pred lepo napolnjeno Gala Halo. Je pa tudi res, da obstaja precej boljših thrash bandov, po naši domovini, pa tudi drugje. Kolega (ki je bil tega večera jako šaljivo razpoložen), je rekel, da če bi bili Sarcasm narodno-zabavni ansambel, bi bili v ligi kakšnih Mrtvo Polje al pa kaj takega. Jebiga, moje mnenje pač. Če se kdo ne strinja, se lahko pogovorimo od pivu. Pa pivo prinesite s sabo. Tudi njihove pol ure se ni vleklo, precej tudi zaradi Mucyjevega pokrivala. Kot se je po njihovem špilu (še enkrat) slikovito izrazil kolega, bi trud obeh ogrevalnih skupin na Eurosportu označili z oznako »good effort«…mislim, da vsi vemo, kaj to pomeni… Ampak tudi njihov špil v okviru zmožnosti ocenjujem pozitivno. In sva šla na četrto pivo.

Potem se je pa začelo. Švedski Nominion so bili meni osebno popolnoma neznani, pa mi je kratek posvet s stricom Guglom ( od Guglove Tine s Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem bratranec, če kdo slučajno ne ve) razkril, da so fantje prisotni na švedski sceni že od pradavnega leta 1993 (takrat sem mel pa še jaz lase), ko so izdali prve demo posnetke, ki pa so bili v kroženju le po skandinavski sceni. Od tedaj pa so izdali pet albumov, ter nebroj EP-jev, mini albumov,… koncertirali z Dismember, Dissection, imeli že turneje z Benediction, Vital Remains, skratka, fantje niso od včeraj. In so se prišli še v Ljubljano pokazat. In so mirno prišli na oder, se priklonili, zavzeli pozo in USEKALI. Ampak kako so U-SE-KA-LI. To je to, drage moje. Old-school scandinavian death metal iz starih dobrih časov, ko se besede melodic in death metal še niso uporabljale v istem stavku. FotoSorčiju je čeljust padla na tla, pa je ponosen lastnik lepe zbirke death metal CD-jev, katerih lepo število datira pred leto 1995, tako mu le malo death metal bandov vzame sapo. Jaz osebno sem spustil krik ranjenega nosoroga in se pridružil slemanju pod odrom, pa imam lase dolge sigurno 0,2 cm. Ja, res, teli fantje so me pa sezuli. Pa celo Gala Halo tudi, če smo ravno pri temu. Po moje je malo prisotnih pričakovalo tole, kar nas je doletelo. Mosh-pit je bil do drugega stebra (vsi, ki ste že kdaj bili v Gala Hali veste kaj to pomeni), folk je vpil z bandom, trznil na vsako foro, slemali smo vsi, band in publika, skakali prav tako. Fantje na odru so bili vidno zadovoljni z odzivom publike in so v špil vložili 110% procentov. Mislim, da nihče od članov banda ni bil pri miru niti sekunde. Fantje niso zgubljali časa z napovedovanjem komadov, včasih so se med pavzami le na kratko zahvalili, sicer so pa prašili kot se zagre. Škoda je le, da zaradi specifike odra v Gala Hali (majhnosti) nismo videli bobnarja, ki je bil s svojim setom praktično skrit za opremo. Ker jih imam na sumu, da sta za bobni sedela dva, ali pa da je njihov bobnar hobotnica. Ker je pokalo skoraj eno uro in normalen človek take galame ne more delati. Pa sej ni kaj več za rečt. Videli smo old-school death metal koncert, ki vsakemu pravovernemu fanu vrne nasmešek na lice, mu vrže kamen v glavo, in ga po koncu špila jadrno dostavi do šanka po pivo, potem pa na zrak na cigaret. In, ja, sva šla na peto pivo.

In seveda ni trajalo dolgo, pa je bila Gala Hala spet polna, na odru pa Holy Moses. Veterani in velikani metal scene, ki so z nami že skoraj 30 let. Večina jih na prvo žogo pozna zaradi Sabine Classen, čeprav pa vsi vemo, da thrash scena brez njih (in nje) definitivno ne bi bila enaka. Leta in leta koncertiranja se jim sigurno poznajo, v izključno pozitivnem smislu. Res so pravi profiji, je pa res, da če imaš tako noro publiko, kot je bila tisti večer na Metelkovi, ki so je že pred njimi dodobra nakurili Nominion, najbrž kar podzavestno prestaviš v višjo prestavo. Za lažjo predstavo, kako to zgleda: če bi tisti večer na isti oder postavili na eno stran Sabine Classen na drugo stran pa vokaliste vseh italjanskih thrash in death (ha, ha, ha) bandov, bi jih Sabine odpihnila z odra v prvi sekundi s svojimi growli, screami, kriki, vpitjem, dretjem, petjem, spodbujanjem publike, … si jih kar predstavljam, reveže. Punca ni dala glasilkam in vratnim mišicam več kot tri sekunde pavze v celotnem nastopu, vsi ostali člani so družno komunicirali s publiko, ki si je tega seveda želela, norišnica, ki je bila že pri prejšnjem bandu totalna se je prestavila še par nivojev višje. Al pa globje, odvisno s katere strani nebeških vrat gledaš… Holy Moses so v svoji karieri, na enajstih albumih, vseh ostalih EP-jih, demotih in kompilacijah nabrali več kot dovolj killerjev, da so nas v eni uri zbombardirali z vseh strani, naredili lep prerez pomembnih točk svoje kariere, predstavili letošnji album Agony Of Death, nas peljali na rob smrti in orgazma hkrati. Pa valjda ne pričakujete, da bom napisal njihovo set-listo? Sej sem bil ja pod odrom, v boju za življenje in smrt. Drugič pa dvignite prečastite riti, pa pridite pogledat, kaj pa je 20€ za tak band kot so Holy Moses?! Kdor je doma gledal Kmetijo lahko sebi pripiše. In, verjemite mi, moje dame, ni ga glavobola, ki ga takale doza thrasha ne bi ozdavila. Pika. Amen. In sva šla že precej izžeta in utrujena (pa tudi že skoraj brez glasu) na šesto, krvavo zasluženo, pivo.

Ampak najhujše nas je pa še čakalo. V pavzi sva pomodrovala, da so Nominion in Holy Moses nardil tako fešto, da znajo Benediction izpasti fajn papki. Tko, kot da bi bili akustik band. In držala sva pesti, da se motiva. Žal pa je kruta resnica taka, da se vse stvari enkrat obrnejo na slabše, ne glede na to, kaj si človek želi. Kar je res, je res. Ja pa res, da tega večera stvari niso krenile na slabše. Pa ne ga srat. Kdaj so pa Benediction že razočarali? No, najbrž so že kdaj, ampak tokrat ne. Publika je bila totalno nakurjena od prejšnjih bendov, pozitivna energija v dvorani je rastla, alkohol je prijel, potem se pa pač zgodi kar se ima za zgoditi. In kaj se ima zgoditi, če Angleže pa podivjano hodro pijanih metalcev hkrati spustiš s ketne?? Piknik ob tabornem ognju? Igranje družabnih iger? Ristanc? Gumitvist? Ali pa raztur, ki ga lahko sproži samo stari, dobri angleški death metal? Odgovor v nadaljevanju… Benediction so nas popeljali na izlet v zlata leta angleškega death metala, v čase, ko so po svetu, poleg njih samih, vse pred seboj rušili tudi fenomenalni Bolt Thrower, ko so Napalm Death še bili angleški death metal band, ne pa amerikanizirane pičke in ko so razni ne-metalci ..aaa, pardon, nu-metalci (a ni to isto?) še srali v gate. Ja, nama so se rahlo orosile oči, ko sva spet v živo slišala evergreene iz mladih let, ko so: Suspended Animation in Spit Forth The Dead z njihovega prvenca Subconscious Terror iz leta 1990, Jump In The Shadows ter Born In A Fever z plate The Grand Leveller izdane daljnega leta 1991, prerez EP-ja Dark Is The Season (letnik 92) in albuma Transcend the Rubicon (letnik 93) – I Bow To None fucking rules!!!!!!!!, slišali smo (med drugim) tudi The Grotesque, Denial, Down On Whores, Grind Bastard, Easy Way to Die, pa lep venček popevk iz nedavnega Killing Music. Energija ni popustila niti za trenutek, mush-pit je bil še večji, hitrejši, bolj bolan kot pri prejšnjih bendih, rifi, blasti, growli, screami, light-show, vse kar je v naši smeri letelo iz odra se je zlilo v totalno norišnico, publika je hotela vedno več in ker na odru ni bilo več prostora smo namesto stage-divinga imeli crowd-surfing. Ozvočenje, ki je bilo že cel večer res perfektno je bilo še malo boljše in seveda glasnejše, bend ni hotel dol z odra, obvezno čakanje na bis smo kar preskočili, saj je pevec Dave Hunt brihtno pogruntal, da bodo raje odigrali dva komada, kot da se publika dere pet minut, potem pa pridejo nazaj na oder, pa odigrajo samo eno pesem. In potem so namesto dveh usekali tri komade. Ja, jebiga, koncert se je namesto malo čez polnoč, kot je bil napovedano, končal malo pred eno zjutraj. Ampak če bi fantje še igrali, bi folk še žural. Se mora pa vsaka lepa stvar enkrat končati, sicer se bomo razvadili… tako, da mislim da je bil band z nastopom vsaj tako zadovoljen kot publika. Kar se jim je tudi videlo. Nekajkrat smo bili kar veseli, da imajo fantje ušesa, sicer bi jim od silnih nasmehov najbrž kar glavo obrnilo. In sva šla na sedmo pivo. Ma ne, zajebavam se. Ura je bla ena zjutri. Šiht čez sedem ur. Vse boli. Glasu ni. Domov spat.

Za zaključek lahko še n-tič pohvalimo Dihurčke, da nam za take smešne denarje vozijo taka imena na domače dvorišče in nas opomnijo, zakaj je metal muzika za dušo. Torej, že n-tič: Hvala, Dihurčki.

Tekst: Rok »v ušesih mi piska, pa levi gleženj me boli« Erjavec
Foto: F.S.

fotogalerija na www.rockline.si


reportaža objavljena tudi na www.rockline.si

  • Share/Bookmark

Išči

Kategorije

Povezave