hobiji

NAPALM DEATH POKAŽEJO ZAKAJ JE LAHKO SAMO EN BAND NA SVETU NAPALM DEATH -5.2.2009
22.02.2009 v hobiji & muzika & na splošno | Komentarji (0)

Tale reportaža bo pa zaradi izrednega čustvenega naboja pred konertom (jaz osebno sem bil od strahu, kako bo vse skupaj izpadlo precej živčen, pa sem si pomagal s pivom…) in izrednega čustvenega in slušnega zadovoljstva med in po koncertu – kratka in jedrnata.
Torej, dva dni po The Black Dahlia Murder & Co. smo spet harali na Metelkovo pozdravit stare prijatelje, pogledat band, ki ga poslušamo nekje od konca osnovne šole (star bom 32, pa računajte) in popiti kakšno pivo. Sneg je v dveh deževnih dneh precej skopnel, vreme se nas je usmililo in pred koncertom smo lahko brez nadležnega stiskanja k stenam in pod razne nadstreške spili pivičko in opazovali zbirajočo se publiko, v kateri so bili predstavniki raznih »sub«kultur, ne samo me(n)talske..ja, Napalmi (neglede na člansko zasedbo) že 30 let rušijo vse pred seboj, tudi meje (predvsem tiste v glavah)…

Malo čez deveto so prvi začeli igrati Septic Scum, ki so se mi do takrat vedno uspeli izogniti, zaradi prenatrpanega urnika v dneh pred koncertom pa mi niti enkrat ni uspelo poslušati nobenega njihovega komada. Jebiga, sem šel na blef..in bil navdušen! Fantje igrajo res veseljaški death/grind, dva vokalista prineseta v glasbo zanimivo svežino, melodije grejo v uho, pa še zabavni so, ko očitno pijani uživajo v špilu. Ko bodo naslednjič kje igrali, jih pojdite pogledat. Ker so tega večera igrale le tri skupine, so (za prvo predskupino) razkošno odmerjeno minutažo (dobrih 40 minut) maksimalno izkoristili in polno Gala Halo dostojno ogreli. Pozitivno presenečenje večera, fantje, čista desetka, kar tako naprej.

Po slabih 20 minutah pavze, ki smo jo preživeli kar v dvorani, ki je bila sicer polna, ne pa nabito polna, kot dva dni prej, zato se je dalo notri celo dihati, so svojih 45 minut začeli Vulvathrone. Jebiga, njihova godba mi ni všeč, poleg vsega jih je zajebal še zvok… O.K., ne bom kritiziral, recimo da so fantje iz ponujenega potegnili veliko (zvok je bil res  pod kritiko), bi pa morda lahko pokazali kaj več, če ne bi bili totalno pijani. Vsaj meni so delovali tako.

No, smo pa njihov nastop izkoristili za pozdravljanje starih frendov in ugotavljanje, da je publika v povprečju vsaj 10 let starejša, kot na koncertu TBDM…

Malo čez enajsto, so oder (po nepredolgi »tonski« pazvi (spomni se koncertov, ko so strici Napalmovi publiko pustili čakati tudi po eno uro…)) zavzeli legendarni Napalm Death. Njihova letos izdana (lani downloadana) plošča Time Waits For No Slave je v naša srca vrnila upanje, da agresija v glasbi še ni (iz)umrla, zato smo veliko pričakovali od koncerta. In dobili še več. Pod odrom se je zbrala množica, zvok ni bil idealen, bil pa je več kot zadovoljiv, fantom je dogajalo, od Bajsi Enburyja je švic tekel v potokih, od Barneya pa je švic letel po celi Gala Hala, ker se model ni ustavil niti za trenutek, ampak je cel nastop letal gor pa dol, skakal, pozival publiko na boj …aaaa, pardon, žur, skratka bil je frontman, kot se spodobi, kitarist Harris je sicer »glumil gljivu«, ampak slišalo se ga je pošteno, čeprav se je v celem koncertu prestopil ene štirikrat…
Fantje so nas stare fane sezuli, ker so odigrali ogromno klasik (Suffer The Children, Siege Of Power, Mass Appeal Madness, …) in med njih spretno vpletli novejše komade, ki na platah definitivno ne dosegajo njihovi nekdanjih standardov, v živo pa so več kot dostojna galama, prav tako so lepo predstavili aktualno izdajo, ki (kot že rečeno) vrača upanje v ušesa in Napalme na pota stare slave. Po moje smo videli najboljši koncert Napalm Death v Sloveniji (mislim, da že četrti ali  peti po vrsti, ne spomnim se vseh…), se poklonili legendam, oni so nam priklon vrnili in srečni smo šli vsak v svojo smer. Do naslednjič, fantje!!

In, ja, naslednji dan je v ušesih piskalo k’t kurba…

Tekst & foto: Rok Erjavec
Karta 20€/25€
Publike: Gala Hala polna do te mere, da se je dalo dihati in ne pretežko premikati

fotogalerija na www.rockline.si

reportaža objavljena tudi na www.rockline.si

  • Share/Bookmark

The Black Dahlia Murder, Cephalic Carnage, Psycroptic in Sylosis ogreli Gala Halo (2009)
13.02.2009 v hobiji & iz domačih logov & muzika | Komentarji (0)

Kraj: Gala Hala, Ljubljana
Datum koncerta: 3. februar 2009
Število obiskovalcev: 250
Cena karte: 20€/25€
Avtor reportaže: Rok Erjavec
Datum reportaže: 12. februar 2009

Le stežka bi lahko mati narava poskrbela za death metalu bolj primerno vzdušje, kot je to naredila tega dne. Navrgla nam je dobrih 20 cm snega, prometno ohromila Ljubljano in 2/3 Slovenije, zvečer pa z rahlim dežjem poskrbela, da smo imeli (vsaj za pet minut) občutek, da živimo v relativno čistem mestu. In v tej zimski idili smo se odpravili na Metelkovo, kje so dežurni smrdljivčki spet organizirali veselico, ki je obetala nekaj ur kvalitetne galame in aerobike, ter obljubljala zajetno dozo piskanja v ušesih za naslednji dan. Tokrat so namreč pripeljali The Black Dahlia Murder iz Detroita, ki v družbi »hydrogrinderjev« Cephalic Carnage iz Denverja, tasmanskih vragov Psycroptic in britanskih thrash mladcev Sylosis harajo po svetu, strašijo stare mame in predstavljajo svojo novo plato Nocturnal.

Ker smo imeli v Ljubljani na ta dan kar dve metal veselici (v VPK-ju so se na temeljih lenih kosti do nas preko pivovskih neviht prikopali legendarni Rave Nigger…aaa, Grave Digger) in zaradi splošne vremensko/prometne situacije (naša komunala se je odločila, da bo problem zasneženih cest in pločnikov reševala s toploto – čakali bodo pomlad, ko bo toplo in se bo sneg stopil…) je obstajala bojazen, da bi znala tega večera Gala Hala rahlo samevati. In tudi ko smo se prisankali do Metelkove se je pod improviziranimi nadstreški stiskalo, pilo pivo in kadilo travo morda tri ducate metalcev. Vendar se je malo preden so odprli vrata pred njimi nabrala kar lepa množica, tako da so tudi prvi predvozači igrali pred tričetrt polno dvorano, publika pa se je kar množila, tako da je bila gneča pri zadnjih dveh bandih že skoraj nevzdržna, vročina pa že veliko prej…ampak lepo od začetka.

Za začetek so na oder zlezli agleški mladci Sylosis, ki imajo za sabo že tri izdane nosilce zvoka (kam ga pa nosijo, v deveto vas morda?), dva EP-ja Casting Shadows (2006) in The Supreme Oppressor (2007) in lanski dolgometražni (koliko pa??) prvenec Conclusion Of An Age. Fantom, ki jih mediji razglašajo za zastavonoše novega vala otoškega thrash/death metala je ozvočenje korektno služilo, publiki je bila njihova godba po godu in mosh pit je kmalu zavzel večino prostora pod odrom. Fantje se očitno zavedajo svoje mladosti in (ne)znanja komunikacije s publiko, zato so svoj polurni set odprašili brez nepotrebne govorance, razen da je pevec povedal, da so itak vsi komadi, ki jih igrajo iz njihovega prvega albuma. Njihova glasba, ki na platah (vsaj meni) včasih zvezi precej plastično (»prečista« produkcija??), saj hočejo nenazadnje biti thrash(erski) band, je v živo zvenela precej bolj organsko, velikokrat bližje death kot thrash metalu, razni deathcore-ovski vložki, ki jih je na ploščah tudi najti, pa so izzveneli precej živalsko, kljub temu, da bi lahko pevec, če sklepamo samo po izgledu, brez težav pel pri kakšni Green Day ali podobni zalegi in v Gala Hali zbrana množica jih je brez slabe vesti bodrila, tako da smo bili že ob pol devetih zvečer deležni poštene doze dobrega metala. Fantje so s svojo energijo in obvladovanjem odra (jebiga, pet ljudi na odru Gala Hala ga itak obvlada, ker ga napolni…) poskrbeli za primeren uvod v koncert in bili vsakakor pozitivno presenečenje večera. In ko so odigral svoje je 99% publike (po obveznem 1,5 minutnem vpitju in dretju, seveda) zbežalo iz Gala Hale ven na zrak, ker notri je bilo po moje že ene 30 stopinj, pomešanih z vonjem švica, pira in še česa, skratka zelo (ne)prijetno…

In po pozitivnem presenečenju večera je žal takoj sledilo negativno. Psycroptic namreč. Ne bit užaljeni, meni osebno so fantje všeč, ampak tale nastop je bil pod vsako kritiko. Res je sicer, da so imeli najslabši zvok med vsemi nastopajočimi, ampak tole ni bil death, niti death/grind, niti grind, niti tehnični death metal, ampak sranje. Pevec ni pel, tulil, growlal ali karkoli podobnega, ampak je hreščal in hropel (a je bil morda prehlajen?), glasba je bila pa en velik zmazek. Sicer je razumljivo, da če ima band slabe pogoje ne da vsega od sebe, vendar to ne bi smelo pomeniti, da bend ne da ničesar od sebe. Vse (in vsak komad posebej) je zgledalo takole: napoved komada, zavzetje poze, začetek komada, malo slemanja nad publiko, sprehajanje po odru, »petje«, konec. Publiki je sicer dogajalo (predvsem pijanim Hrvatom), zame pa je bil to eden slabših nastopov sploh. Pa včasih pomaga, če se odigra tudi kakšen star(ejši) komad… pol ure življenja, ki je ne bom nikoli dobil nazaj… No, vsekakor smo šli med pavzo na zrak in pivo s strahom v srcih, saj so bili naslednji na vrsti…

…Cephalic Carnage. Brez skrbi: totalna zmaga. Zvok boljši za 100%, publika res za žur, očitno so se v zraku čutili pozitivni vplivi THC-ja. Band nam je odčital in odigral lekcijo, kako morajo (žanrsko precej neobremenjeni) nastopajoči zabavati publiko, podajati pozitivno energijo med publiko (in ta seveda nazaj), namesto zahval med komadi so pozivali publiko h kajenju trave, tudi sami na odru stisnili kakšen dimček (do tri) iz bongca in se zagotovo vsedli v srca marsikaterega (takrat že pošteno pijanega iz zadetega) fana, ko je pevec dokazal, da zna po slovensko reči: trava. Folk in band sta ga žurala non-stop skozi celoten nastop, mosh pit je bil spontan (ne izzvan, kot pri Psycroptic), kdor ni moshal pa je opletal z lasmi, vpil, pil pivo in/ali kadil (tudi cigarete) in vsi skupaj smo nabito polno Gala Halo pripeljali do vrelišča. Tokrat dobesedno, saj je bila temperatura po moje vsaj 35 stopinj, proti njej pa smo se borili s (hekto)litri piva. Za totalno zmago pa je band poskrbel z zadnji komadom, ko so z (black metalskimi) maskami na obrazu in ovešeni s špicami odigrali »black metal« komad Satan Will Burn In Hell. Kot da že njihove grimase in maske niso bile dovolj, so zavzeli prave »black« poze , pevec pa je imel okoli vratu antikrista, narejenega iz (reči in piši) vilice in žlice, ter z njim »strašil« publiko, ki mu je vrnila z zelo, zelo glasnim odobravanje in huronskim aplavzo/dretjem, ko so končali z nastopom. Mislim, da gneče in vročina pri njihovem nastopu ni nikogar motila, čeprav je bilo vse skupaj na meji nevzdržnosti.

Kot zadnji so popolnoma polno (po moje bi lahko notri spravili še ene 20 ljudi) in razbeljeno/smrdečo Gala Halo k norenju pripravili The Black Dahlia Murder. Publika (tistega večera precej mlada) jim je od prvega trenutka jedla iz roke (izgleda, da je med novimi generacijami metalcev taka godba res priljubljena) čeprav moramo (roko na srce) priznati, da kakšnega presežka band ni ponudil. Godba ki jo žgejo je sicer poskočna, agresivna in ekstremna, vendar po moje čez 20 let nihče ne bo vedel, kdo so TBDM. Fantom jo je tudi ponagajal zvok (kje so bili pa basi?), vendar to publike (kot ponavadi) ni motilo. Žur se je stopnjeval, vročina prav tako, če se je človek hotel preveč približati odru je tvegal najmanj kakšno brco (zajebano je moshpit-ati, če je totalna gužva) in ena ura njihovega nastopa je hitro minila, tako da smo na splošno zadovoljni z videnim odšli na burek in domov nabirat moči za naslednje podvige.

fotogalerija na www.rockline.si

reportaža objavljena tudi na www.rockline.si

  • Share/Bookmark

risanje po koži…
8.01.2009 v hobiji & midva & na splošno | Komentarji (4)

…a.k.a.: tetoviranje.

Očitno se spet bliža tisti čas, ko mene začne razmetavat, da rabim nov tattoo…čeprav se to pri meni zgodi na vsaka štiri leta, torej prehitevam za eno leto…

Najprej me ja zagrabilo, ko se je kolegica blogerka spraševala kaj pa kako glede tattoojev.

Potem mi je še draga vrgla kost, ko je rekla: “A se greva pred koncem zime tetovirat?”

In zdej me žre…vsak dan bolj…

…ali naj popravim & dodelam tega na levi roki
al si dam enga novga na desno nogo (leva je že zasedena)… na hrbet se pa ne bi dal tetovirat, ker tm pa pol ne morš lastnega tattoo-ja občudovat oz. tvegaš “heksenšus”…

zbiram predloge…

  • Share/Bookmark

Angleško/nemško/švedsko bombardiranje nedolžnih slovenskih ušesc s strani Benediction, Holy Moses, Nominion, Sarcasm in Dickless Tracy Kraj: Gala Hala, Ljubljana Datum: 20.10.2008
26.10.2008 v hobiji & iz domačih logov & muzika & na splošno | Komentarji (4)

Hja, Dihurčki so še enkrat več presenetili in v naše kraje pripeljali velikanski imeni old-school death in thrash metal scene, angleške dedke Benediction, ki pa se jim leta (roko na srce pa kamen v glavo) ne poznajo, in nemške Holy Moses, na čelu z Sabine Classen, ki je, ko ni na odru tipična nemška metalka, kakršnih horde vsako leto okupirajo Tolmin med MetalCampom, ampak na odru je pa žival. Poleg so navrgli še (meni neznane) švedske death metalce Nominion in par lokalnih matadorjev Dickless Tracy ter Sarcasm. In to je bil več kot dovolj velik razlog, da sva s FotoSorčijem odvrgla kele, lopate, karjole in podobno (ja, na lopi za orodje je treba dvigniti streho, ker mora traktor nekje prezimiti, a ne?), zamenjala od malte zaflekane kombinezone za talepe cunje in jo pičila v prestolnico naše preljube kure.

Koncert se je začel lepo ob pol osmih, prej je še toplo jesensko vreme dovolilo, da se strese par pivaklov lepo na parkplacu, se naštima fotografska oprema in gasa. Lokalni dvojec Dickless Tracy/Sarcasm je (vsak s pol ure dolgim setom) ogrel, razgibal in nasmejal pod odrom zbrane prijatelje. Tracyji so pač igrali svojo godbo, kratke, udarne, vesele grind/death poskočnice čisto korektno. Po moje je njihov glavni problem predvsem to, da igrajo večinoma pred prijatelji, pa zato ne vejo točno, kako bi publiko malo bolj zainteresirali za sodelovanje med koncertom. Ej, fantje, vsekakor bi pomagalo, če bi se malo premaknili med špilom, hudirja. No, njihove pol urice se ni vleklo, tudi komentarji med komadi so bili zabavni, roko na srce, pa je treba tudi priznati, da se je od prvega do zadnjega komada število slemajočih oseb v hali povečalo za 100% (med prvim komadom je slemal eden…pa zračunajte koliko jih je pri zadnjem…), med zadnjih komadom pa smo videli tudi že prvi mosh-pit, v katerem je sodelovalo (reci in piši) dvoje oseb (pa ne tistadva, ki sta slemala), kar je za prvo predskupino, ki so jo po moje vsi obiskovalci videli že n-tič čisto O.K.. In sva šla na tretje pivo.

Sarcasm pa so kljub drugačnim črnim napovedim (Rok, zmotil si se) igrali veliko, veliko starih komadov, ja tudi »odo pečkam za kurjenje raznih osebkov« pred lepo napolnjeno Gala Halo. Je pa tudi res, da obstaja precej boljših thrash bandov, po naši domovini, pa tudi drugje. Kolega (ki je bil tega večera jako šaljivo razpoložen), je rekel, da če bi bili Sarcasm narodno-zabavni ansambel, bi bili v ligi kakšnih Mrtvo Polje al pa kaj takega. Jebiga, moje mnenje pač. Če se kdo ne strinja, se lahko pogovorimo od pivu. Pa pivo prinesite s sabo. Tudi njihove pol ure se ni vleklo, precej tudi zaradi Mucyjevega pokrivala. Kot se je po njihovem špilu (še enkrat) slikovito izrazil kolega, bi trud obeh ogrevalnih skupin na Eurosportu označili z oznako »good effort«…mislim, da vsi vemo, kaj to pomeni… Ampak tudi njihov špil v okviru zmožnosti ocenjujem pozitivno. In sva šla na četrto pivo.

Potem se je pa začelo. Švedski Nominion so bili meni osebno popolnoma neznani, pa mi je kratek posvet s stricom Guglom ( od Guglove Tine s Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem bratranec, če kdo slučajno ne ve) razkril, da so fantje prisotni na švedski sceni že od pradavnega leta 1993 (takrat sem mel pa še jaz lase), ko so izdali prve demo posnetke, ki pa so bili v kroženju le po skandinavski sceni. Od tedaj pa so izdali pet albumov, ter nebroj EP-jev, mini albumov,… koncertirali z Dismember, Dissection, imeli že turneje z Benediction, Vital Remains, skratka, fantje niso od včeraj. In so se prišli še v Ljubljano pokazat. In so mirno prišli na oder, se priklonili, zavzeli pozo in USEKALI. Ampak kako so U-SE-KA-LI. To je to, drage moje. Old-school scandinavian death metal iz starih dobrih časov, ko se besede melodic in death metal še niso uporabljale v istem stavku. FotoSorčiju je čeljust padla na tla, pa je ponosen lastnik lepe zbirke death metal CD-jev, katerih lepo število datira pred leto 1995, tako mu le malo death metal bandov vzame sapo. Jaz osebno sem spustil krik ranjenega nosoroga in se pridružil slemanju pod odrom, pa imam lase dolge sigurno 0,2 cm. Ja, res, teli fantje so me pa sezuli. Pa celo Gala Halo tudi, če smo ravno pri temu. Po moje je malo prisotnih pričakovalo tole, kar nas je doletelo. Mosh-pit je bil do drugega stebra (vsi, ki ste že kdaj bili v Gala Hali veste kaj to pomeni), folk je vpil z bandom, trznil na vsako foro, slemali smo vsi, band in publika, skakali prav tako. Fantje na odru so bili vidno zadovoljni z odzivom publike in so v špil vložili 110% procentov. Mislim, da nihče od članov banda ni bil pri miru niti sekunde. Fantje niso zgubljali časa z napovedovanjem komadov, včasih so se med pavzami le na kratko zahvalili, sicer so pa prašili kot se zagre. Škoda je le, da zaradi specifike odra v Gala Hali (majhnosti) nismo videli bobnarja, ki je bil s svojim setom praktično skrit za opremo. Ker jih imam na sumu, da sta za bobni sedela dva, ali pa da je njihov bobnar hobotnica. Ker je pokalo skoraj eno uro in normalen človek take galame ne more delati. Pa sej ni kaj več za rečt. Videli smo old-school death metal koncert, ki vsakemu pravovernemu fanu vrne nasmešek na lice, mu vrže kamen v glavo, in ga po koncu špila jadrno dostavi do šanka po pivo, potem pa na zrak na cigaret. In, ja, sva šla na peto pivo.

In seveda ni trajalo dolgo, pa je bila Gala Hala spet polna, na odru pa Holy Moses. Veterani in velikani metal scene, ki so z nami že skoraj 30 let. Večina jih na prvo žogo pozna zaradi Sabine Classen, čeprav pa vsi vemo, da thrash scena brez njih (in nje) definitivno ne bi bila enaka. Leta in leta koncertiranja se jim sigurno poznajo, v izključno pozitivnem smislu. Res so pravi profiji, je pa res, da če imaš tako noro publiko, kot je bila tisti večer na Metelkovi, ki so je že pred njimi dodobra nakurili Nominion, najbrž kar podzavestno prestaviš v višjo prestavo. Za lažjo predstavo, kako to zgleda: če bi tisti večer na isti oder postavili na eno stran Sabine Classen na drugo stran pa vokaliste vseh italjanskih thrash in death (ha, ha, ha) bandov, bi jih Sabine odpihnila z odra v prvi sekundi s svojimi growli, screami, kriki, vpitjem, dretjem, petjem, spodbujanjem publike, … si jih kar predstavljam, reveže. Punca ni dala glasilkam in vratnim mišicam več kot tri sekunde pavze v celotnem nastopu, vsi ostali člani so družno komunicirali s publiko, ki si je tega seveda želela, norišnica, ki je bila že pri prejšnjem bandu totalna se je prestavila še par nivojev višje. Al pa globje, odvisno s katere strani nebeških vrat gledaš… Holy Moses so v svoji karieri, na enajstih albumih, vseh ostalih EP-jih, demotih in kompilacijah nabrali več kot dovolj killerjev, da so nas v eni uri zbombardirali z vseh strani, naredili lep prerez pomembnih točk svoje kariere, predstavili letošnji album Agony Of Death, nas peljali na rob smrti in orgazma hkrati. Pa valjda ne pričakujete, da bom napisal njihovo set-listo? Sej sem bil ja pod odrom, v boju za življenje in smrt. Drugič pa dvignite prečastite riti, pa pridite pogledat, kaj pa je 20€ za tak band kot so Holy Moses?! Kdor je doma gledal Kmetijo lahko sebi pripiše. In, verjemite mi, moje dame, ni ga glavobola, ki ga takale doza thrasha ne bi ozdavila. Pika. Amen. In sva šla že precej izžeta in utrujena (pa tudi že skoraj brez glasu) na šesto, krvavo zasluženo, pivo.

Ampak najhujše nas je pa še čakalo. V pavzi sva pomodrovala, da so Nominion in Holy Moses nardil tako fešto, da znajo Benediction izpasti fajn papki. Tko, kot da bi bili akustik band. In držala sva pesti, da se motiva. Žal pa je kruta resnica taka, da se vse stvari enkrat obrnejo na slabše, ne glede na to, kaj si človek želi. Kar je res, je res. Ja pa res, da tega večera stvari niso krenile na slabše. Pa ne ga srat. Kdaj so pa Benediction že razočarali? No, najbrž so že kdaj, ampak tokrat ne. Publika je bila totalno nakurjena od prejšnjih bendov, pozitivna energija v dvorani je rastla, alkohol je prijel, potem se pa pač zgodi kar se ima za zgoditi. In kaj se ima zgoditi, če Angleže pa podivjano hodro pijanih metalcev hkrati spustiš s ketne?? Piknik ob tabornem ognju? Igranje družabnih iger? Ristanc? Gumitvist? Ali pa raztur, ki ga lahko sproži samo stari, dobri angleški death metal? Odgovor v nadaljevanju… Benediction so nas popeljali na izlet v zlata leta angleškega death metala, v čase, ko so po svetu, poleg njih samih, vse pred seboj rušili tudi fenomenalni Bolt Thrower, ko so Napalm Death še bili angleški death metal band, ne pa amerikanizirane pičke in ko so razni ne-metalci ..aaa, pardon, nu-metalci (a ni to isto?) še srali v gate. Ja, nama so se rahlo orosile oči, ko sva spet v živo slišala evergreene iz mladih let, ko so: Suspended Animation in Spit Forth The Dead z njihovega prvenca Subconscious Terror iz leta 1990, Jump In The Shadows ter Born In A Fever z plate The Grand Leveller izdane daljnega leta 1991, prerez EP-ja Dark Is The Season (letnik 92) in albuma Transcend the Rubicon (letnik 93) – I Bow To None fucking rules!!!!!!!!, slišali smo (med drugim) tudi The Grotesque, Denial, Down On Whores, Grind Bastard, Easy Way to Die, pa lep venček popevk iz nedavnega Killing Music. Energija ni popustila niti za trenutek, mush-pit je bil še večji, hitrejši, bolj bolan kot pri prejšnjih bendih, rifi, blasti, growli, screami, light-show, vse kar je v naši smeri letelo iz odra se je zlilo v totalno norišnico, publika je hotela vedno več in ker na odru ni bilo več prostora smo namesto stage-divinga imeli crowd-surfing. Ozvočenje, ki je bilo že cel večer res perfektno je bilo še malo boljše in seveda glasnejše, bend ni hotel dol z odra, obvezno čakanje na bis smo kar preskočili, saj je pevec Dave Hunt brihtno pogruntal, da bodo raje odigrali dva komada, kot da se publika dere pet minut, potem pa pridejo nazaj na oder, pa odigrajo samo eno pesem. In potem so namesto dveh usekali tri komade. Ja, jebiga, koncert se je namesto malo čez polnoč, kot je bil napovedano, končal malo pred eno zjutraj. Ampak če bi fantje še igrali, bi folk še žural. Se mora pa vsaka lepa stvar enkrat končati, sicer se bomo razvadili… tako, da mislim da je bil band z nastopom vsaj tako zadovoljen kot publika. Kar se jim je tudi videlo. Nekajkrat smo bili kar veseli, da imajo fantje ušesa, sicer bi jim od silnih nasmehov najbrž kar glavo obrnilo. In sva šla na sedmo pivo. Ma ne, zajebavam se. Ura je bla ena zjutri. Šiht čez sedem ur. Vse boli. Glasu ni. Domov spat.

Za zaključek lahko še n-tič pohvalimo Dihurčke, da nam za take smešne denarje vozijo taka imena na domače dvorišče in nas opomnijo, zakaj je metal muzika za dušo. Torej, že n-tič: Hvala, Dihurčki.

Tekst: Rok »v ušesih mi piska, pa levi gleženj me boli« Erjavec
Foto: F.S.

fotogalerija na www.rockline.si


reportaža objavljena tudi na www.rockline.si

  • Share/Bookmark

Išči

Kategorije

Povezave