kaj se človeku mota po glavi…
Objavljeno 22.12.2009 v iz domačih logov & živce zgublamo... | Komentiranje omogočeno

…ko ve, da se član njegove najožje družine odpravlja v bolnico, na operacijo, ki bo “pozdravila” bolezen?

Ali je odstranitev dela telesa res zdravilo?

Ali obstajajo rutinske operacije, kjer načeloma ne more biti nič narobe?

Koliko ljudi se ne zbudi iz narkoze, ne glede na vrsto operacije?

Kako bo potekala rehabilitacija?

Zakaj ravno ta družinski član miri in opogumlja vse ostale, ki so načeloma zdravi?

Ali je res lažje prenašati lastno bolezen, kot bolezen bližnjih?

Kako pomagati človeku, da se bo lažje sprijaznil s svojim “deformiranim” telesom?

Kako skombinirati/spremeniti svoje življenje, da bo čimprej spet vse po starem? Kljub temu, da “bolnik” zahteva, da gre vsak naprej s svojim življenjem in pomaga koliko bo pač časa in možnosti…

In tako v nedogled… že par dni… vsak dan je huje… zakaj ni v glavi “OFF” gumba za črne misli?

  • Share/Bookmark
 

6 komentarjev

john pravi, 22.12.2009 ob 22:14

liter vina je gumb OFF, čeprav lahko deluje pa tudi v nasprotni smeri.

Plujem

Plujem pravi, 22.12.2009 ob 22:24

Pri meni se je obnesla tehnika nasmeha na obrazu in dobre volje, ko sem šla na obisk v bolnico. Ter jokanja potem, ko sem bila sama, da sem sprostila napetost. Tudi če zahtevajo, da gre vsak naprej…še vedno si vsakdo želi pozornosti, hkrati pa si ne želi biti nikomur v breme. To je večni precep bolnikov. Saj so poleg fizičnega obiska, če je včasih nemogoč, še druge oblike pozornosti. Preko SMSa ali pa poštne pošiljke. Seveda, če jih lahko bere. Držim pesti, da bo čimprej vse v redu.

Špelca pravi, 22.12.2009 ob 23:52

Mogoče je res lažje prenašati svoje težave kot pa od bližnjih. Jaz sem letos dala skozi mojo izkušnjo z nasmehom in dobro voljo in prepričanju, da bo vse v redu. Tako v bolnici kot na operacijski mizi in v dobi rehabilitacije. Bila sem brez usmiljenja do same sebe, nisem hotela biti žrtev in bolnica, opazovala sem svoje telo in reakcije na zdravljenje in na operacijo in našla zdravnike, ki so govorili o stanju realno in optimistično. Ljudje, ki so stokali, da gre za življenje in da sem boga boga boga, pa mi tega niso smeli dvakrat govorit.

Ne vem pa, če bi tako pozitivno in brez strahu jemala bolezen bližnjega …

Predlagam, da poiščete doma dobre stvari in se osredotočite na njih … na odnose, na dobro voljo, na nasmehe, na zaupanje … :)
Vse dobro želim …

sparkica pravi, 14.01.2010 ob 10:12

Odprt in odkrit pogovor vedno pomaga in to vsem vpletenim. Najprej je neprijetno in žalostno, potem pride pomirjenost. Vse je del življenja: tako lepi kot malo manj lepi trenutki, kepanje in postavljanje na glavo v sneg kakor tudi ležanje na bolniški postelji ali operacija. Samo pogumno, ja? In vsem, ki so ti pri srcu, večkrat to povedat in pokazat z objemom. Gumb Off bi bil poceni rešitev, tej rešitvi se reče otopelost in verjemi, da je boljše, če te otopelosti ni. Drži se. Če rabiš pogovor/poslušalca, sem vedno na voljo :)

rok&tjaša pravi, 14.01.2010 ob 10:54

in ko se bolezen razširi in bliža še ena operacija se vse skupaj ponovi…

sparkica pravi, 14.01.2010 ob 11:12

Ja, na žalost se ponovi. Ampak če se ljudje pripravijo na najslabše, lahko čas med operacijami boljše in kvalitetneje izkoristijo… Nikoli ni lahko, prav nikoli.

Komentiraj

Ime (obvezno)

e-poštni naslov (ne bo prikazan) (obvezno)

Spletna stran

Vaš komentar:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !


Išči

Kategorije

Povezave